Tiskane izdaje
Ptuj – »Zapovedi so jasne, do leta 2020 je treba vse odpadke reciklirati ali termično izrabiti,« je sklep strokovnega posveta Kako do nič odpadkov v Sloveniji, ki sta ga organizirala Znanstveno-raziskovalno središče Bistra Ptuj in Zveza ekoloških gibanj (ZEG).
Ideja o družbi brez odpadkov (Zero waste) je filozofija, ki teži k temu, da se vsi odpadki sortirajo in v predelani obliki snovno reciklirajo, brez njihovega sežiganja. Takšna filozofija je po oceni sodelujočih na posvetu trenutno še precej utopična. Kot možnost, s katero bi se temu lahko približali, vidijo vključitev odpadkov v celostni sistem upravljanja virov, kjer noben predelovalni postopek ni načelno izključen. Domači in tuji strokovnjaki so na posvetu predstavili več rešitev in možnih usmeritev v prihodnosti, ki bi nas pripeljale bližje k odgovornemu ravnanju s 414 kilogrami odpadkov na leto, ki jih povprečno proizvede vsak Slovenec.
Podlage šele naročajo
Slovenija je s skoraj 43 odstotki predelanih komunalnih odpadkov nad povprečjem Evropske unije, kjer je ta delež odstotek manjši. Še vedno pa nimamo razvitega dolgoročnega načrta za predelavo mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem in že sortiran material kopičimo na odlagališčih, namesto da bi ga ponovno uporabili ali termično izkoristili. Trdega goriva, pridobljenega iz odpadkov, v večini ne porabljamo doma, temveč ga za strošek več kot sto evrov za tono izvažamo v Avstrijo in na Madžarsko. Problem se pojavi, ko mora odpadek postati material. Zakonodaja je tu zelo kompleksna in povzroča težave pri povezovanju tistih, ki odpadke proizvajajo, in drugih, ki bi te odpadke lahko uporabili v proizvodnji. Za vsako rabo odpadkov je potrebno okoljevarstveno dovoljenje, za njihov prevzem dovoljenje za predelavo, naslednji v verigi pa spet potrebuje okoljevarstveno dovoljenje. Kdaj se odpadek spremeni v material, še ni točno dorečeno.
Če Slovenija v prihodnjih petih letih najprej ne bo poenostavila zakonodaje in se sploh odločila za izbiro dolgoročne strategije, nato pa še zagotovila ustrezne infrastrukture za to, reciklažnih okoljskih ciljev Evropske unije ne bo dosegla. Da še nismo naredili niti prvega koraka, je povedala Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor – strokovne podlage za izdelavo končne strategije bodo šele naročili.
Sežig ali proizvodnja metana
Edini specializiran objekt za termično obdelavo odpadkov pri nas je Toplarna Celje, ki obratuje od leta 2008. Vsako leto pokuri do 20.000 ton biološko obdelanih odpadkov po ločenem zbiranju in do 5000 ton blata iz komunalne čistilne naprave. Z močjo 15 megavatov lahko zadosti za približno polovico toplotnih potreb na območju Celja. Možnost sežiga trdega goriva ima pri nas še Cementarna Anhovo. Čez pet let bi predvidoma lahko izrabili 175.000 ton goriva iz mešanih komunalnih in industrijskih odpadkov. Država sicer še ni določila, da med strateške odločitve gospodarnega ravnanja sodi tudi energijska izraba goriv iz odpadkov. »Proces reciklaže speljemo do polovice, ko bi bilo treba zaslužiti oziroma privarčevati, pa gorivo z visokimi stroški raje odpeljemo v Avstrijo ali na Madžarsko,« pravijo v ZEG.
Peter Novak iz podjetja Energotech je znova predstavil priložnost pridobivanja metana in etanola s pomočjo biomase. Glede na količino biomase, ki jo imamo na razpolago, bi lahko doma proizvedli med 60 in 70 odstotki letne porabe metana, ki je glavna sestavina zemeljskega plina. »Če se tega celotnega projekta lotimo celostno, ne bomo gradili sežigalnic, ampak obrate za proizvodnjo metana in etanola. Na tem področju je možnost za novih 50.000 delovnih mest, denar, ki ga zdaj porabimo za uvoz fosilnih goriv, pa bi ostal doma. Tehnologija za proizvodnjo metana ni pretirano zahtevna in po Sloveniji bi lahko postavili več ustreznih objektov,« je še povedal.
