Tiskane izdaje
Ljubljana – Doktorandka ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo Nataša Atanasova je zaposlena na španski Univerzi v Gironi, kjer se ukvarja s trajnostnim razvojem. Medtem ko v Sloveniji pogreša vpetost univerz v mednarodne projekte in prenos znanj s fakultet v prakso, je drugače v Kataloniji, kjer s kolegi dela na projektu Reucity.
V projektu se ukvarjate s tehnologijami in koncepti, ki vodijo k učinkovitejši rabi virov – vode, energije in hrane – v mestih, denimo s ponovno uporabo prečiščene odpadne vode. Kaj počnete?
V okviru projekta se bomo ukvarjali s tehnologijami, ki spodbujajo obravnavanje odpadne vode kot vir, in ne kot odpadek. Eden izmed načinov je decentralizacija obstoječe vodne infrastrukture, torej obravnavati odpadno vodo na manjših površinah, denimo v soseski, ter ločevanje vode na črno, to je vodo iz stranišč, in sivo, vodo iz prh, pomivalnih korit, pralnic, pomivalnih strojev in podobno. Tako gospodarjenje olajša pripravo in ponovno rabo vode, saj imamo boljši nadzor nad tem, kaj pride v odpadno vodo, in s tem je tudi ponovna raba prečiščene vode varnejša. Rezultat tega je precej zmanjšana poraba vode, zmanjšana obremenitev vodne infrastrukture v mestih ter nove priložnosti za uporabo vode, hranil in energije, to je produktov obdelane »odpadne« vode.
Zdaj se ukvarjamo z optimizacijo membranske tehnologije za prečiščevanje sive vode. Cilj je, da tehnologija postane robustna in ekonomsko sprejemljiva za manjše aplikacije. Proti koncu poletja bomo membransko čistilno napravo testirali v hotelu v letovišču Lloret de Mar. Upravljavci hotela so uvideli koristi tovrstne obravnave vode in izvedli ločevanje sive vode, ki jo bomo z našo tehnologijo pripravili za varno ponovno rabo: bodisi zalivanje zelenic ali splakovanje stranišč. V zadnji fazi projekta bomo zbrali in karakterizirali podobne tehnologije v odločitveni sistem, ki bo predlagal, kako in s kakšnimi tehnologijami lahko varno spremenimo trenutne netrajnostne koncepte gospodarjenja z naravnimi viri.
Kako tehnologijo za prečiščevanje odpadne vode in njeno ponovno uporabo čim bolj razširiti po Sredozemlju in tudi Sloveniji?
Mnogi strokovnjaki vedo, kako izboljšati rabo in ponovno rabo vode v tehnološkem smislu, vendar se ponavadi zalomi pri pripravljenosti družbe – upravljavcev, odločevalcev, politikov in ljudi na splošno – za spremembe. Te zahtevajo vložek, ki se bo nedvomno obrestoval. Vendar pa žal večina želi videti to obrestovanje zelo hitro: investitorji čim prej, politiki pred iztekom mandata; kar pa ni vedno mogoče.
Če se gremo trajnostni razvoj, moramo misliti dolgoročno, tudi za naslednje generacije. Poleg tehnologij in konceptov je torej treba veliko energije vložiti v ozaveščanje, izobraževanje in spremembo sistema vrednotenja naravnih virov. Zdaj jih vrednotimo, kakor da so neomejeni. Če nekdo želi investirati v ponovno rabo vode, se ta investicija izplača v relativno dolgem časovnem obdobju na račun prihranka vode, ki je zelo poceni. Če bi vrednotili tudi zmanjšanje obremenitve na obstoječe vodne sisteme in vodne vire ter ugoden vpliv na ekosisteme, bi se ta vložek izplačal mnogo prej.
Hotel, kamor bomo postavili pilotno napravo, je z ločevanjem in ponovno rabo porabo vode zmanjšal za polovico. Pri večjih hotelih, kot je omenjeni, s porabo vode od 25.000 do 34.000 kubičnih metrov na leto je to več kot upravičena investicija. Takšni in podobni delujoči primeri so najboljša stimulacija za širitev tovrstnih konceptov. A ne gre le za prihranek vode in stroškov, ampak tudi za zmanjšanje količine odpadne vode in sploh za zmanjšanje vpliva na okolje.
Tudi na londonskem Imperial Collegeu ste se ukvarjali z vpeljavo nove trajnostne podobe mest s pomočjo učinkovite rabe naravnih virov. Kakšna so ali bi morala biti trajnostno naravnana mesta?
Upravljavci trajnostno naravnanih mest se morajo najprej zavedati, da so del širšega sistema oziroma narave. Ovrednotiti morajo vrste in količine snovi, ki pridejo v mesto, da vzdržujejo tamkajšnje življenje, vrste in količine odpadkov, ki se proizvedejo na ta račun, energijo in materiale, ki jih je treba vložiti, da se ti odpadni tokovi zberejo in prečistijo do neke stopnje, ter vpliv celotnega procesa na ekosisteme. S takšnim zavedanjem morajo trajnostna mesta poskrbeti, da so dotoki v in odtoki iz mesta minimalni, obenem pa ohranjati oziroma izboljšati kakovost življenja v mestu.
Obstaja mnogo konceptov za dosego tega cilja, pri čemer ni ene pravilne formule, kako jih uporabiti. Denimo: pravilno načrtovana zelena infrastruktura lahko služi za zadrževanje ali ponikanje padavinske vode na mestu nastanka, ki sicer konča v mešanem ali ločenem kanalizacijskem sistemu. S tem bogatimo podtalnico, vzdržujemo zelene površine, razbremenimo kanalizacijski sistem in poskrbimo za bolj naraven odtok padavinske vode.
Ločevanje sive in črne vode omogoča lažjo pot do dragocenih virov iz odpadne vode lokalno in razbremenitev obstoječega sistema. Pridobljene vodo, hranila in energijo je smiselno uporabiti za lokalno proizvodnjo hrane, pri čemer so »vrtički« le ena izmed nešteto opcij. Delujoči primeri uporabe akvaponičnih sistemov, ki na majhnem prostoru proizvedejo veliko hrane, so v Berlinu, Rotterdamu, Zürichu in tudi pri nas. Tako lahko govorimo vsaj o delnem zapiranju snovnih tokov v mestu, kar pomeni, da smo vire, potrebne za življenje, proizvedli in uporabili (vsaj delno) znotraj mesta.
Seveda je zmotno misliti, da lahko mesta v bližnji prihodnosti postanejo sistemi »ničnih odpadkov«, vendar pa gre za postopno spremembo miselnosti, ki vodi k temu cilju. Glede na sedanje trende bo proces verjetno zelo dolg. Vse strategije razvoja še vedno stremijo k ekonomski rasti, ki se dogaja na račun čezmernega izkoriščanja naravnih in človeških virov. Ti viri so končni in bodo prej ali slej omejili takšno rast.
Mera ekonomske rasti, BDP, zelo malo pove o zadovoljstvu posameznika. Večina prebivalcev najhitreje rastočih ekonomij je nezadovoljnih. To je ključna težava pri implementaciji trajnostnega razvoja, saj je potrebno sodelovanje vseh. Revni in izkoriščani ljudje ne bodo razmišljali o zaščiti okolja, ampak kako se bodo prebili skozi mesec.
Nasprotno pa trajnostne družbe predvidevajo razvoj na podlagi drugačnih vrednot, kjer je zavedanje o ohranjanju okolja in zadovoljstvo posameznika na vrhu vrednostnega sistema. Svetovne vlade si prizadevajo za zeleno rast, ki temelji na trajnostnem izkoriščanju naravnih virov, vendar je njena implementacija v praksi zaradi ustaljenega vrednostnega sistema zelo negotova. Dogaja se, da so ogromne korporacije glavni igralci pri financiranju evropskih trajnostnih programov. A cilji korporacij se popolnoma razlikujejo od ciljev trajnostnega razvoja. Ko bodo politiki in izdelovalci strategij to dojeli, se bomo lahko pogovarjali o trajnostnem razvoju.
Kateri so ključni izzivi Slovenije na področju trajnostne naravnanosti, ekologije, vodnih ekosistemov?
Eden glavnih izzivov ne le v Sloveniji, ampak na splošno je sodelovanje med tehničnimi, naravoslovnimi in družboslovnimi disciplinami. Strategije, programi in uredbe se sprejemajo preveč enostransko, brez celovitega pogleda na reševanje težav. Primer je zloglasna uredba o odvajanju in čiščenja odpadne komunalne vode, ki med drugim nalaga lastnikom stavb, ki niso priključene na kanalizacijski sistem, da odpadno vodo odvedejo v malo čistilno napravo.
Če želite odpadke varno spremeniti v koristne produkte in jih ponovno uporabiti, vam uredba pri tem ne pomaga in je pravzaprav v nasprotju z načeli trajnostnega razvoja. Sive vode sploh nikjer niti ne omenja. Vzrok lahko ponovno iščemo v tem, da nam kot družbi še vedno ni povsem jasno, kaj je trajnostni razvoj, in da zakonodajo pišemo brez dialoga s stroko.
Potrebujemo tudi ustrezen kader, kar pa vodi k naslednjemu pomembnemu izzivu: kako osvežiti izobraževalne programe, od predšolskih do univerzitetnih, da dobimo visokokakovosten kader na tem interdisciplinarnem področju. Ogromen izziv pa je tudi preboleti in preprečiti brezpametne investicije, kot je Teš 6, v času, ko se ves svet odloča za prehod na obnovljive vire. Nazadnje so to potrdili tudi voditelji G7 in papež v svoji okrožnici. Slovenija ima ogromno priložnosti za takšen razvoj, tudi nekaj primerov dobre prakse, recimo zeleni razvoj Šentruperta na Dolenjskem, ostaja pa izziv, da se te priložnosti uresničijo.
