Tiskane izdaje
640K bo za vse dovolj, je Bill Gates leta 1981 odvrnil ob predstavitvi novega računalnika s 640KB uporabnega spomina. Težko se bo ločiti od nafte, saj je skoraj povsod, a tudi to je mogoče s pravo podporo inovacijam.
»Kaj dela drevo? Uporablja zrak s 440 molekulami ogljikovega dioksida in jih uporabi za rast. Treba je torej reciklirati ogljik, in to delamo. Z ogljikovim oksidom in dioksidom hranimo bakterije in te proizvajajo etanol. Politika mora poskrbeti za podporo, za tvegani kapital, saj tehnologije ne rastejo linearno,« je na investicijskem vrhu o bioekonomiji v Helsinkih dejala Jennifer Holmgren iz družbe LanzaTech.
Alexander Stubb iz Evropske investicijske banke (EIB) pa je takoj opozoril, da je treba pri tem biti previden, saj so nove tehnologije lahko zelo umazane. Kot primer je navedel transakcijo z bitcoinom, ki porabi toliko energije kot hiša za ogrevanje. Tudi zato EIB, ki upravlja 600 milijard evrov, pripravlja platformo za bioekonomijo.
Na vprašanje, ali je bioloških virov sploh dovolj za zamenjavo nafte, je Birgitta Sundblad iz RISE, švedskih raziskovalnih inštitutov, odgovorila, da na svetu vsako sekundo s fotosintezo nastane 100 milijard ton celuloze. Ob tem vsako sekundo načrpajo »le« 150 ton nafte. »Mogoče je,« zagotavlja Sundbladova.
Iz lesa je mogoče graditi hiše, iz celuloze embalažo, papir, celo človeške organe, hrano in obleko. »Pa to res hočemo?« se je vprašala in odgovorila, da ankete kažejo zgolj polovično podporo, pa še to v državah, kjer je večina prebivalstva že slišala za bioekonomijo. Izumi morajo po njenem mnenju biti ekonomsko izvedljivi, da sploh postanejo inovacije.
Gradnja in embalaža
V lesu je od 35 do 50 odstotkov celuloze, od 25 do 35 odstotkov hemiceluloze in od 15 do 25 odstotkov lignina. Doslej so vse sestavine razen celuloze v industriji papirja zavrgli, zdaj je drugače. »Potrebe po papirju so se zmanjšale, zato smo šli v težko preobrazbo, ki pa je dobra in zanimiva. Komponente lesa bi radi uporabili drugače,« je povedal Hannu Korhonen iz družbe Stora Enso.
Doslej so vse sestavine razen celuloze v industriji papirja zavrgli, zdaj je drugače. Foto: Roman Šipić/Delo
Razvijajo nove tehnologije za proizvodnjo tekstilnih vlaken, mikrofibrilizirana celuloza je dober material za embalažo, tudi za vlažno hrano, omogoča celo popolno odstranitev aluminija. Lignin je najprej nadomestek fenola. Iz njega bi lahko delali lahke kompozitne materiale, trdi ogljik, ki bi zamenjal ogljik iz nafte v litij-ionskih baterijah, iz hemiceluloze pa znajo izdelati plastiko in vrsto sladil. Gradnja z lesom je ponor ogljika za mnoga desetletja, posebej če je les križno povezan po slojih in ustrezno zaščiten.
Partnerstvo za rešitve
»Inovacije se ne dogajajo izolirano, v komercializirane rešitve vodi partnerstvo. Industrija ima ambiciozne okoljske cilje do leta 2020 in naprej, s sodelovanjem lahko pridemo dlje in bolje,« je še opozoril Korhonen in dodal, da enoodstotno zmanjšanje odvisnosti od nafte prinese 25 milijard evrov velik posel.
Najnovejši razvoj sintetične biologije in umetne inteligence pospešuje in zmanjšuje stroške razvoja novih bioloških postopkov. Obnovljivi viri in industrijski bioprocesi z mikroorganizmi že omogočajo proizvodnjo prehranskih dodatkov, različnih polimerov in tudi kemičnih spojin. Birgit je projekt za izdelavo biopolimerov iz hemiceluloznih sladkorjev. V portugalskem Silicolife pa spremljajo razvoj termofilnih organizmov in predelavo surovega glicerola iz biodizla v različne izdelke, je povedal Simao Soares.
Iz lesnih komponent je mogoče izdelati embalažo, tekstilna vlakna in celo sladila. Foto: Borut Tavčar/Delo
Janna Puumalainen je predstavila razvoj finskega mesta Joensuu. Območje nekdanje lesnopredelovalne industrije, veliko 30 hektarov, skoraj v središču mesta, bodo spremenili v naselje z lesenimi hišami in 14-nadstropnim lesenim nebotičnikom. Tudi sicer je v mestu 70 odstotkov hiš lesenih, tudi Metla house, ki je dom Evropskega inštituta za gozdove, soorganizatorja vrha o bioekonomiji, in finskega inštituta za naravne vire Luke.
Joensuu, mesto prihodnosti
Cilj mesta Joensuu je postati ogljično nevtralno do leta 2025. Daljinsko ogrevanje je na les, proizvajajo pa tudi biodizel in bioplin. Nove parke napolnijo s sadnimi drevesi in gmičevjem, tudi jagodami. Od javnih naročil za 100 milijonov evrov na leto jih 70 odstotkov vključuje okoljevarstvena merila. Imajo tudi inovativno prodajo zemljišč. Določijo jim fiksno ceno, zainteresirani investitorji pa predstavijo program. Za novo naselje je zmagal načrt, ki predvideva trajnostno naravnanost, souporabo avtomobilov in, seveda, skupnostno savno.
Vendar v svetu še vedno podpirajo fosilna goriva. Kmetijske politike skoraj nikjer niso usklajene z načeli trajnostne rabe tal, premalo se vlaga v raziskave in razvoj novih rešitev, je opozoril Dirk Pilat iz OECD. »7,7 bilijona dolarjev je treba vložiti v obnovljive vire energije v Aziji, da bi omejili segrevanje na dve stopinji Celzija. Šele zadnja leta se investitorji v Aziji zanimajo za do okolja prijazne rešitve, je pa res, da se učijo zelo hitro in tudi tekmujejo med sabo,« je povedala Rebecca Mikula-Wright iz azijske investicijske skupine.
»Brazilija nima strategije za bioekonomijo, ima pa jo za biotehnologijo. Nimamo nacionalnega načrta za biogoriva, čeprav smo vodilni na svetu po proizvodnji etanola. Dobro pa je, da imamo sklad za financiranje razvoja novih tehnologij, doslej smo uporabljali že razvite,« je dejal Bernardo Silva iz brazilske zveze za industrijsko biotehnologijo.
Najnovejši razvoj sintetične biologije in umetne inteligence pospešuje in zmanjšuje stroške razvoja novih bioloških postopkov. Foto: Borut Tavčar/Delo
V Braziliji so ustanovili tudi strokovno komisijo, ki bo ocenila tamkajšnjo zakonodajo. »Sajenje biomase je preprostejše kot črpanje nafte iz zemlje ali izpod morja. Skrbi pa nas, da mi proizvajamo, dobički in dodana vrednost pa bodo drugje,« je Silva povzel prizadevanja in strahove držav v razvoju.
Wang Juhang iz kitajskega CAMC Engineeringa je menil, da bioekonomija ni nova, spremlja nas že od nastanka človeka, ko »smo bili vsi enaki«. Prav zato bi morala biti primerna za ves svet. Silva je dodal, da vsako leto v Sao Paolu zaradi onesnaženega zraka predčasno umre 11.300 ljudi. Če to pretvorimo v dneve in denar, vsaka tona ogljikovega dioksida stane 52 dolarjev.
»100 let se že naslanjamo na fosilna goriva, čas je, da se obrnemo k novi ekonomski vzporednici. Bioekonomija je odličen način za ponovno postavitev biologije na ustrezno mesto. Ukrepati moramo hitro, vendar ob tem pripraviti tudi dolgoročne smernice. Potrebujemo govorico, ki jo bodo razumeli tudi v mestih, kjer so ljudje odmaknjeni od narave,« meni direktor Evropskega inštituta za gozdove Marc Palahi.
