Tiskane izdaje
Ljubljana – Na srečanju Zeleni most na slovensko-hrvaški meji nad Loškim Potokom, ki je opremljena z rezilno žico, so se varuhi narave, gozdarji in lovci strinjali, da so dolgovi do narave veliko bolj usodni kot bančna posojila. Treba se bo spremeniti in prilagoditi.
»Ohranjena narava je glavni pogoj za naše življenje in življenje vseh prihodnjih rodov. V zadnjih desetletjih so se močno spremenile razmere v naravi zaradi podnebnih sprememb, naraščanja prebivalstva, zaradi nerazumne rabe naravnih virov in zaradi družbenih sprememb v svetu.
Razmere v našem okolju in na našem planetu so skrb zbujajoče predvsem zato, ker ne upoštevamo omejenosti naravnih virov in ne spoštujemo načela vzdržne ali trajnostne rabe narave zaradi interesov kapitala, ki zahteva dobiček za vsako ceno pri izkoriščanju narave in ljudi,« pravi Janez Černač, upokojeni gozdar, lovec, slikar in publicist. Dodaja, da se moramo ob tem zavedati, da je življenje vsakega človeka prepleteno in soodvisno od vseh brezštevilnih osebkov v rastlinskih in živalskih združbah.
Janez Černač, gozdar, lovec in varuh narave. Foto: Tomi Lombar/Delo
Z ugotovitvami, da se mora človeštvo poenotiti, saj bi bila nova svetovna vojna verjetno zadnja, grozi pa upor revnih, saj razlike nikoli niso bile tako velike, kljub temu da človeštvo porabi več virov, kot jih Zemlja lahko obnovi, se varuhi narave strinjajo.
Pa tudi s tem, da zaradi razmer v družbi zmanjkuje prostora za vse živo na planetu, a večina to vidi le kot stisko ljudi. Resnejša nevarnost je, da se s pospešenim izumiranjem vrst že trgajo življenjske verige, od katerih smo odvisni.
Pritisniti na elite
»Vsak Zemljan bi moral spremeniti svoje navade, zato je naloga vseh nas, da elite prisilimo v spremembe, ki bi rešile sobivanje vsega življenja na Zemlji,« pravi Černač. To je tudi cilj svetovnega etosa, ki upošteva pomen ljudi in narave. »Za dosego tega cilja v sedanjem času ni potrebna svetovna vojna, pač pa kultura strpnosti in dialoga. Vse to je aktualno za nas, če želimo doseči nujne spremembe za prehod v pravično in solidarno družbo ter za trajnostni razvoj,« dodaja.
Slovenija je z več kot šestdesetimi odstotki površine pod gozdovi na tretjem mestu v Evropi po gozdnatosti, zato je tudi zelo bogata z vodnimi viri ter pravimi genskimi zakladi dinarskih rastlinskih in živalskih združb, ki se prek Čabranke in Kolpe navezujejo na Gorski Kotar ter po Dinaridih v osrednji Balkan. V tem obširnem in redko poseljenem območju so se ohranile tudi dinarske populacije velikih zveri, ki pa smo jim tudi z rezilnimi žicami na meji omejili gibanje in s tem tudi njihovo gensko raznolikost.
Nekoč so lovci oskrbovali mrhovišča, zdaj je to prepovedano. Foto: Simona Fajfar/Delo
Še pred tremi desetletji je bilo slovensko gozdarstvo vodilno v Evropi, opozarja Černač, s tem pa tudi v svetovnem merilu. Še posebno je gozdarska stroka napredovala po drugi svetovni vojni: prepoved golosekov, obvezni gozdnogospodarski načrti za vse gozdove, večnamensko in sonaravno gospodarjenje, solidarnost ob ujmah. Z lastninjenem se je ta struktura sesula, na kar kaže tudi katastrofa z lubadarji. Zato bi bilo treba nov gozdarski etični kodeks upoštevati kot temelj vsem predpisom o gozdovih in gozdarstvu.
Javne funkcije gozdov uživajo vsi ljudje v naši državi in vse človeštvo, zato niso v lasti zasebnih lastnikov. Gozdovi bi tudi morali spadati pod ministrstvo za okolje, ravno tako lovstvo. Lovci bi radi sodelovali tudi pri oceni praks sonaravnega kmetijstva, zlasti zaradi zaščite poljskih ptic.
Ubijamo in onesnažujemo
Skozi vso 110-letno zgodovino je bilo lovstvo in gozdarstvo soodvisno in povezano, opozarja Černač. Nekdanja gojitvena lovišča so bila že pred več kot tremi desetletji določena za preoblikovanje v naravovarstvena območja. Tako je bilo, denimo, določeno v državnih prostorskih dokumentih, da se območje gojitvenih lovišč na Kočevskem poveča in zaokroži v rangu regijskega zavarovanega območja Kočevsko-Kolpa. Projekt je bil v celoti pripravljen že leta 1995, vendar še vedno ni uresničen.
Močno se je spremenil tudi odnos oblasti do divjadi, še posebno do jelenjadi, divjih prašičev in velikih zveri. Kmetijska proizvodnja in interesi multinacionalk so sonaravno pridelavo hrane preusmerili po načelu maksimalnih donosov in subvencij, in to ne glede na posledice v ekoloških sistemih in za zdravje ljudi.
»Zdrava hrana naj bi bila najbolj trdna podlaga za zdravje, vendar nas lahko zaskrbi ob podatkih, da so kmetje leta 2015 porabili kar 1047 ton pesticidov za uničevanje škodljivcev, ob tem pa pomorili tudi čebele, številne vrste koristnih bitij za zdravje krajine, posledično pa še zastrupili talnico in izvirno vodo. Pri vzreji živali pri nas porabijo na leto 4 tone antibiotikov za zdravljenje in preventivo, zato niso antibiotiki več učinkoviti za zdravljenje ljudi.
V istem letu so porabili na poljih še 136.000 ton umetnih gnojil, da o politi gnojevki na kraških poljih z vsemi primesmi za zdravljenje farmskih živali niti ne govorimo, vendar »vse, kar polijemo, tudi popijemo«, saj se vse pretoči v podtalnico in izvirno vodo, nato v potoke in reke … Vse odplake s strupi in plastiko končajo v morjih, kar pokonča morski živelj, ali se zaleze po prehranskih verigah v hrano iz morij in oceanov,« pravi Černač.
Medvede privablja hrana blizu naselij. Foto: Boštjan Fon/Slovenske novice
Subvencije v kmetijstvu plačujejo po površinah, zato lastniki zemljišč posekajo in odstranijo še zadnje ostanke drevja in grmičevja ob vodotokih in celo na območjih Natura 2000, s tem pa osiromašijo ali uničijo pogoje za ptice in poljsko divjad, ki bi jim uničevala škodljivce in s tem varovala poljščine. Ob tem pa lastniki in najemniki kmetijskih zemljišč od oblasti zahtevajo pomor jelenjadi, divjih prašičev in srnjadi.
»Da bi preprečili okužbe z boleznijo norih krav med ljudmi, če bi uživali medvedovo meso, so prepovedali krmljenje medvedov na mrhoviščih s klavničnimi odpadki. Več preteklih stoletij so namreč lovci medvede krmili v najbolj oddaljenih gozdovih, da niso lačni nadlegovali ljudi,« pravi Černač. Vendar ista oblast, ki je prepovedala krmljenje medvedov, izda odločbo za nujen odstrel zavarovanih medvedov z medvedkami in zvedavimi mladiči vred. Lovci zato zahtevajo ponovno uvedbo mrhovišč.
Še bolj noro se Černaču zdi subvencioniranje in pospeševanje reje drobnice v osrednjih območjih za varstvo velikih zveri brez zahtev za obvezno varstvo drobnice. V preteklih stoletjih in tisočletjih so preprosti ljudje za varstvo drobnice vzgojili številne pasme psov, od kraškega ovčarja do šarplaninca, bernskega ovčarja in številnih azijskih pasem. Medresorska delovna skupina ministrstev za okolje in za kmetijstvo naj zato določi prednostna območja za velike zveri ter prednostna območja za rejo drobnice z obveznimi ukrepi za zaščito drobnice.
Ceste brez varnih prehodov so raztrgale območja narave. Foto: Leon Vidic/Delo
Ovire s cestami ...
Poleg žic so za živali ovira tudi ceste. »Našo majhno državo z dragoceno naravno dediščino smo razrezali in razkosali na majhne zaprte prostore s prometnicami, kar uničuje pogoje za optimalno delovanje ekoloških sistemov, v katerih so prostoživeče divje živali pomemben in neločljivi del.
Razmere za divjad so se še posebno spremenile v zadnjih dveh desetletjih zaradi velikega povečanja prometa, kar dokazujejo podatki o izgubah po vrstah divjadi. V obdobju od leta 2011 do leta 2015 je promet pokončal 26.498 srnjadi, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 47 gamsov, 36 damjakov, 17 muflonov, 4517 lisic, 2238 jazbecev, 2638 poljskih zajcev, 1970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in enega risa,« našteje Černač.
Živali umirajo tudi v prometu. Foto: Boris Šuligoj/Delo
Dodaja, da so v svetu že dolgo znane rešitve za proste prehode divjadi. To so zeleni mostovi čez cestne in železniške prometnice na krajih, kjer so lovcem znane stare stečine in selitvene poti. Najbliže in vzorno urejeni prehodi za divjad nad avtocestami so že dolgo v naši soseščini – v Gorskem Kotarju.
Lovska zveza Slovenije bo zato pripravila program gradnje zelenih mostov za prehode divjadi in drugih vrst prostoživečih divjih živali nad avtocestami in drugimi prometnicami. V programu morajo biti prehodi določeni po prioritetnem vrstnem redu.
... in vetrnicami
Nekaj prebivalcev Podpreske, Drage, Trave, Starega in Novega Kota (tu je bil posvet varuhov narave) nad Loškim Potokom se boji tudi projekta postavitve več vetrnic na hribu nad dolino, ki je bogat z živalmi, redni obiskovalci so tudi medvedi, volkovi in risi. Tu namreč poteka neposredna komunikacija živali med Gorskim Kotarjem in Kočevskim Rogom, ki so jo prekinile že ograje na meji, nove ceste in druga infrastruktura vetrnic pa bi razmere še poslabšale.
