Tiskane izdaje
Ljubljana – Smer evropske politike in spodbud je jasna, odpadke je treba predelati v nove surovine, s tem pa zmanjšati odvisnost od uvoza in hkrati povečati število delovnih mest. Slovenija ima pri tem lepe možnosti, vendar bo treba pripraviti načrt razvoja.
V 20. stoletju se je svetovna poraba fosilnih goriv povečala za 12-krat, črpanje materialnih virov pa za 34-krat. Vsak človek v EU porabi 16 ton materialnih virov na leto, od katerih jih šest ton zavrže, polovica tega pa gre na odlagališča. Če se bo raba virov nadaljevala s takšno hitrostjo, bosta do leta 2050 za naše preživetje potrebna več kot dva planeta, za evropsko gospodarstvo pa je to, brez sprememb, smrtna obsodba, saj EU ni območje, bogato z viri in je zato odvisno od uvoza surovin in goriv iz pogosto nestabilnih regij, cene pa se temu ustrezno lahko hitro spremenijo. Zato bomo do leta 2050 potrebovali štiri- do desetkratno povečanje učinkovitosti rabe virov, pri čemer so že do leta 2020 potrebne bistvene izboljšave. To je sporočilo evropske politike, ki mu bodo dodane denarne spodbude, čeprav uporaba surovin iz odpadkov že brez njih postaja zelo konkurenčna.
Prihodki sektorja ravnanje z odpadki so še leta 2011 znašali 1,8 milijarde evrov. Zadnja leta se prihodki zmanjšujejo, predelovalci odpadkov so lani končali v rdečih številkah. Po podatkih ljubljanske Snage med odpadki največjo vrednost dosežejo pipe in medenina (2570 evrov na tono), nato baker (1640 evrov na tono neolupljenih kablov), nerjaveče jeklo (970 evrov), aluminij (850 evrov), kovine brez nečistoč (180 evrov), stara pločevina in kovine z majhnim deležem nečistoč (100 evrov na tono). V Interserohu pa pravijo, da se cene najpogostejših sekundarnih surovin, kot so papir in plastični materiali, gibljejo skladno z globalnimi trendi. Predvsem ima pri tem velik vpliv povpraševanje iz Kitajske. Cene so zdaj v upadanju.
Začne se s komunalami
»Zagotovo z ločeno zbranimi odpadki ne služijo komunalna podjetja, saj skladno z zakonodajo večino ločenih frakcij brezplačno oddajo pristojnim družbam. Če bi bilo drugače, bi to komunalam zmanjšalo stroške ravnanja z odpadki, kar pomeni nižjo položnico za občane. Pomemben delež odpadkov gre v predelavo v tujino, kar pa ne pomeni, da smo zato kaj slabši od drugih držav. Objekti za predelavo posameznih vrst odpadkov morajo biti dovolj veliki, da lahko poslujejo ekonomično,« pravijo v Zbornici komunalnega gospodarstva (ZKG).
Dodajajo, da nekaterih vrst odpadkov v Sloveniji ni smiselno predelovati, saj nimamo zadostnih masnih tokov, kljub temu pa marsikaj (vsaj delno) predelujemo doma. Papir v papirnicah Količevo, Videm in drugje, plastiko v podjetju Omaplast (ta vsako leto predela 20.000 ton odpadne embalaže) in drugih, približno sedemdesetih manjših predelovalcih, del avtomobilskih gum gre v Salonit Anhovo, kjer proizvedeno toploto izkoriščajo za izdelavo cementa. »Zmogljivosti obstoječih predelovalcev so usklajene s količinami odpadnih materialov, ki zanesljivo prihajajo k njim,« dodajajo v ZKG.
Vendar v ZKG vidijo tudi priložnost, zlasti v povezovanju z drugimi mesti oziroma regijami. »Zelena delovna mesta lahko prineseta povezovanje in reindustrializacija, ki jo prinaša prehod na lokalno pridobivanje recikliranih surovin,« menijo v ZKG. Primer združevanja masnih tokov velja za kovine. »Aluminij in železo predelujemo večinoma doma. Ker so zmogljivosti železarn in Tovarne aluminija Kidričevo večje od razpoložljivih domačih odpadnih materialov, tudi Slovenija uvaža ti dve frakciji,« pojasnjujejo v ZKG.
Rešitve so blizu, a še daleč
ZKG vidi rešitev za učinkovitejše ravnanje z odpadki v velikih projektih, ki spodbujajo sodelovanje in preprečujejo odpadkarski turizem, kot je, denimo Rcero Ljubljana, na katerega bo vezana tretjina države. »Dobra rešitev bi bila tudi povezovanje oziroma združevanje javnih komunalnih podjetij in posledično določevanje komunalnih regij, kot tretji ukrep pa vidimo oblikovanje državne javne službe odlaganja in predelave odpadkov,« pravijo v ZKG.
Tanja Skaza iz Plastike Skaza gre nekoliko dlje. »Če pogledamo svet in napredne tehnologije pri ločevanju odpadkov, lahko vidimo, da smo pri nekaterih zadevah že zelo daleč in tako lahko, denimo, iz ribiških mrež izdelamo filamente, iz plastenk in nekaterih plastičnih izdelkov ustrezen material za nadaljnjo uporabo, iz organskih odpadkov kompost in podobno. Slovenija ima na tem področju ogromno priložnosti, treba je le uresničiti nekatere dobre ideje in lokalne skupnosti spodbuditi k temu, da ozaveščajo ljudi o ločevanju odpadkov. Tako bo nadaljnja obdelava manj težavna. Če bomo naredili še kaj na področju birokracije in zakonodaje, lahko pridobimo ekonomske prednosti za prihodnost celotne Slovenije,« meni Tanja Skaza.
Direktorica Interseroha Slovenija Mateja Mikec meni, da smo v Sloveniji manj uspešni kot v tujini zato, ker nimamo izdelane strategije in politik na področju ravnanja z odpadki in nedodelano oziroma preohlapno zakonodajo. »Slovensko podjetništvo išče svojo priložnost predvsem v zbiranju raznih odpadkov, premalo pa v inovativni predelavi posebnih vrst odpadkov. Po mojem mnenju ni težava to, da v Sloveniji ni ustreznega znanja, temveč bolj to, da takšno podjetništvo, zaradi razdrobljenosti in tveganj, nima ustreznega dostopa do virov denarja za uresničitev projektov. To pa je težava celotnega sektorja slovenskega drobnega podjetništva,« še meni Mikčeva.
Električna oprema ima ceno
»Odpadna električna in elektronska oprema (e-odpadki) ima v povprečju pozitivno vrednost. Torej je v strukturi več materialov s pozitivno vrednostjo kot materialov, ki imajo negativno vrednost oziroma je za njihovo odstranjevanje treba plačati. Vendar se pri tem ekonomska analiza ne konča. Če želimo s predelavo teh odpadkov ustvariti večjo dodano vrednost, je treba vlagati v infrastrukturo obdelave. Tehnologija za obdelavo e-odpadkov je namenska, zato so naložbe razmeroma velike. Prav to je vzrok, da v Sloveniji do zdaj večjih investicij v te tehnologije ni bilo. Slovenski trg je razmeroma majhen, zbrane količine e-odpadkov ne zadoščajo, prav tako je učinkovita mreža zbiranja e-odpadkov vzpostavljena šele v zadnjih letih,« pravi Emil Šehič, direktor Zeosa.
Seveda se s čedalje večjo ozaveščenostjo končnih potrošnikov in kakovostnejšo mrežo ločenega zbiranja povečuje tudi količina zbranih e-odpadkov. »Takšni reciklažni centri lahko rentabilno pokrivajo področje z oddaljenostjo do 300 kilometrov. To pa zahteva zakonodajo, ki sledi potrebam industrije in ji zagotavlja stabilnost pri njenih odločitvah za naložbe,« pojasnuje Šehič.
V Sloveniji na leto prodajo 30.000 ton električne in elektronske opreme, kar pomeni približno 25.000 ton e-odpadkov. »Lani smo zbrali 10.000 ton oziroma 40 odstotkov količin, danih na trg. Ker je za rentabilnost vložka v reciklažni center (od pet do deset milijonov evrov) treba zagotoviti od 15.000 do 20.000 ton e-odpadkov na leto, ugotavljamo, da potencial za naložbo obstaja, vendar je treba zagotoviti učinkovito in trajno mrežo zbiranja, pri čemer so pomembni prilagoditev zakonodaje in učinkovit nadzor črnega in sivega trga zbiranja ter obdelave e-odpadkov,« pojasnjuje Šehič.
Namenska investicija v obdelavo e-odpadkov bi po njegovem Sloveniji prinesla nova zelena delovna mesta, zmanjšanje stroškov čezmejnega premeščanja odpadkov, večanje dodane vrednosti sekundarnih surovin, možnost predelave reciklatov v nove izdelke v Sloveniji ter vzpostavitev regijskega centra obdelave tudi za sosedne države. Šehič evropske direktive z novimi cilji, tako za zbrane količine e-odpadkov kot za standarde predelave, razume kot priložnost za nova vlaganja in razvoj reciklažne industrije. »Če ne bomo dovolj odzivni in učinkoviti, tako na zakonodajnem kot operativnem delu, bomo ostali v senci drugih držav in bomo v večini le zbiralci odpadkov, ki se delno ali v celoti obdelujejo v tujini,« opozarja Šehič.
Kraja vrednejših odpadkov
Snaga ima težave z iznajdljivostjo organiziranih skupin, ki odtujujejo frakcije z ekootokov, zlasti papir, in iz zbirnih centrov, zlasti kovine, ter vredne materiale odnašajo z lokacij zbiranja kosovnih odpadkov, razstavijo, denimo, belo tehniko in iz aparatov poberejo vse, kar je vredno. »Legalizacija odkupa odpadnih surovin od fizičnih oseb, ki je predvidena v osnutku uredbe o komunalnih odpadkih, bi vsem uporabnikom prinesla višje položnice za komunalne storitve in še več kraj papirja z ekoloških otokov – tega iz zabojnikov odnašajo posamezniki, ki ga nato prodajo naprej. Pri tem ne gre za zmanjševanje socialne stiske posameznika, ampak za organizirano pridobitno dejavnost, ki je pogosto povezana tudi z drugimi oblikami kriminala,« pravijo v Snagi. Nelegalni drobni odkup po oceni ZKG dosega okoli 15 milijonov evrov na leto.
