Tiskane izdaje
V kakšni »kondiciji« je gozd, njegovi ljubitelji ocenjujemo čez palec, ko se sprehajamo, kolesarimo ali tekamo po njegovih poteh in brezpotjih, nabiramo njegove sadeže, poslušamo ptičje petje in lovimo silhuete srn, lisic in drugih gozdnih živali. Veliko bolj strokovno preučujejo njegovo zdravje na Gozdarskem inštitutu Slovenije.
Prvi popisi zdravstvenega stanja gozda segajo v leto 1985 in sovpadajo z začetkom mednarodnega programa ICP Forests, ki ga je ustanovila ekonomska komisija pri Združenih narodih za Evropo v okviru konvencije o daljinskem transportu onesnaženega zraka. Pobuda za program je nastala zaradi slabega stanja gozdov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti zaradi kislega dežja. Po enaki metodologiji ga izvajajo v 42 državah. Popisi obsegajo osutost krošenj, kar pomeni oceno deleža manjkajočih listov in iglic v primerjavi z zdravim drevesom iste drevesne vrste in z enakega rastišča, ter poškodovanost dreves zaradi škodljivcev, bolezni, suše, zmrzali, poškodb zaradi sečnje in so sistematično razporejeni po celotnem gozdnem prostoru v naši državi.
Zdravstveno stanje gozdov se je od začetka popisov nekoliko izboljšalo. Predvsem se je zmanjšal delež poškodovanih listavcev, kljub temu pa je delež poškodovanih dreves še vedno nad povprečjem članic EU. Najpogostejši vzroki so biotski (defoliatorji in podlubniki), v zadnjih letih tudi abiotski, kot so žledenje in vetrolomi, navaja poročilo 30 let spremljanja stanja gozdov v Sloveniji.
Druga raven spremljanja stanja gozdov je intenzivni monitoring, ki v Sloveniji uradno poteka dvanajsto leto. Je bolj znanstven od prve ravni in tudi denarno bolj zahteven, pove vodja laboratorija za gozdno ekologijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije Daniel Žlindra. Na desetih gozdnih lokacijah poteka sistematično zbiranje informacij o vremenu, zračnih usedlinah, vsebnostih hranil v iglicah in listju, onesnaženosti in rodovitnosti gozdnih tal, kemijski sestavi talne raztopine in fenološkem razvoju dreves.
Meteorološke parametre, zračne usedline, talno raztopino, fenologijo in kakovost zraka spremljajo stalno, stanje krošenj na letni ravni, nekatere druge podatke na več let. Glavni namen intenzivnega monitoringa je boljše razumevanje ekoloških procesov v gozdu, razvoja gozdnih sestojev, identificiranje vzročno-posledičnih mehanizmov, ocenjevanje sposobnosti prilagajanja gozda vnosom onesnaževal in ne nazadnje priprava ukrepov za zmanjševanje tveganj zaradi okoljskih vplivov.
Testna ploskev na Rožniku
Lokacije ploskev v velikosti hektarja so bile izbrane glede na prevladujoče ekološke regije in gozdne zdužbe v Sloveniji ter težave, ki se tamkaj pojavljajo. »Nekatere ploskve smo z leti opustili. Smreko, ki je prevladujoča drevesna vrsta v naših gozdovih, spremljamo le na dveh, zato težko govorimo o smrekovem gozdu kot takem, lahko pa nekaj rečemo o smreki na Pokljuki in Pohorju,« pojasni Urša Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ploskev s prevladujočim bukovim gozdom je pet, ena je ploskev s črnim borom (v Sežani) in dve s hrastom (Krakovski gozd in Murska šuma). Vse so čim bolj oddaljene od območij poselitve, dodatna, testna ploskev, ki je namenjena preizkušanju naprav, metod in prikazu delovanja meritev javnosti, pa je postavljena na vrtu in v urbanem gozdu za Gozdarskim inštitutom Slovenije pod ljubljanskim Rožnikom.
Tukaj je v malem prikazan velik del meritev, ki se izvajajo na desetih lokacijah po Sloveniji, Iztok Sinjur predstavi merilne naprave v gozdu, opremljene z informacijskimi tablami. Pravzaprav zaradi omejenih finančnih sredstev za program intenzivnega monitoringa gozdov meritve vseh kazalnikov v tem letu potekajo le na štirih lokacijah (Fondek v Trnovskem gozdu nad Novo Gorico, Borovec blizu vasi Borovec pri Kočevski Reki, Brdo blizu protokolarnega objekta Brdo in Tratice na Pohorju pri Osankarici). Na preostalih šestih lokacijah spremljajo stanje gozdnih ekosistemov manj intenzivno.
Potoček je na delu, kjer zapušča rožniški gozd, speljan skozi pločevinast kanal mimo sond, s katerimi izračunajo pretok vode in njen vodostaj. »Tovrstne meritve so le del večletnega spremljanja razmer na dveh vodozbirnih območjih Pohorja, kjer je z dodatnim spremljanjem količine in kakovosti padavin ter drugih kazalnikov v gozdu in zunaj njega omogočen podroben vpogled v vodni krog,« pojasni Sinjur pri prvi merilni napravi za Gozdarskim inštitutom. Spremljanje voda v gozdu je pomembno za poznavanje kakovosti vodnih virov, pomena tal za zadrževanje vode in vpliva dreves na količino ter razporeditev padavin. Slednje ima pomembno vlogo ob izjemnih padavinskih dogodkih, katerih posledice so poplave in plazovi.
Občutljiva drevesa
Razmere v tleh ugotavljajo z elektronskim merilnim sistemom, ki na različnih globinah meri vsebnost vode, temperaturo in matrični potencial – podatek, ki govori o dostopnosti vode za rastline. Z vzorčenjem tal poleg rastlinskih hranil ugotavljajo vsebnosti težkih kovin in drugih onesnaževal. Dober kazalnik onesnaženosti zraka so tudi mahovi, pove Sinjur. Imajo namreč slabo razvit koreninski sistem in zato sprejemajo večino hranilnih snovi in vode iz zraka.
Na naslednji postojanki dvigne leseni pokrov v zemljo zakopanega zabojčka. V njem so stekleničke, v katere se skozi cevke, speljane iz tal, nabira rjavkasto obarvana tekočina. To je talna raztopina oziroma voda, ki je pronicala skozi tla in vezala nase različne snovi ali jih oddajala »uporabnikom«.
V laboratoriju Gozdarskega inštituta merijo tudi dušikove in žveplove spojine v talni raztopini, ki so posledica onesnaževanja zraka zaradi človekove dejavnosti. Količina žveplovih spojin se zaradi uspešnih političnih ukrepov za zmanjševanje izpustov v zadnjih letih zmanjšuje v vsej EU, nekoliko drugače je z dušikom. »Po eni strani je pomembno hranilo za vodne in kopenske ekosisteme, po drugi strani pa povzroča njihovo evtrofikacijo, če ga je preveč,« pojasni Daniel Žlindra.
Meritve so pokazale, da razlika med ploskvijo v gozdnem sestoju in na prostem ni velika, drugače pa je bilo na ploskvi urbanega gozda za Gozdarskim inštitutom, kjer so bile količine dušika tudi deset- ali dvajsetkrat višje kot v gozdovih zunaj urbanih središč, pove Žlindra. Glavni vzrok so najverjetneje suhe usedline prašnih delcev, bogate z amonijevimi, nitratnimi in žveplovimi ioni, ki jih je v Ljubljani precej več kot na gozdnatih območjih, oddaljenih od urbanih središč, piše v publikaciji 30 let spremljanja stanja gozdov v Sloveniji.
Za gozdove je najbolj nevarno plinasto onesnaževalo v zraku ozon. Zaradi oksidativnega delovanja liste in iglice dobesedno zažge. Vpliva na zmanjšanje biomase ter povečano občutljivost dreves na škodljivce in bolezni, povrhu pa je sovražnik zdravja človeka in živali, pripovedujeta Daniel Žlindra in Urša Vilhar. Na srečo na ploskvah intenzivnega spremljanja gozdnih ekosistemov ter v urbanih gozdovih Ljubljane lani niso ugotovili vidnih poškodb zaradi ozona na rastlinah. V splošnem v Evropi raven ozona pada, vendar zelo počasi, dodaja Žlindra.
Še en pomemben podatek, ki ga podajajo meritve tal, je zaloga ogljika v gozdu. Ta pove, kako učinkovito gozd zmanjšuje učinke podnebnega segrevanja. »Prav zdaj se trudimo predstaviti ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano našo mrežo gozdnih postaj kot pomembno za poročanje o emisijah toplogrednih plinov po kjotskem protokolu,« pove Urša Vilhar.
Dendrometer je naprava, ki meri debelinski prirastek dreves. Čeprav je videti kot šiviljski meter, ovit okoli drevesnega debla, izmeri zelo majhne spremembe v debelinskem priraščanju dreves. Te meritve so pokazale, da so drevesa veliko bolj občutljiva, kot so sprva mislili. Že na najmanjše spremembe v okolju se odzivajo s krčenjem in širjenjem debla ter spreminjanjem hitrosti rasti. Nekaj let so s posebnimi koši na več ploskvah aktivno spremljali tudi opad listja, iglic, vejic, semena, plodov in skorje. »Koše so praznili in vse posebej stehtali. S tem dobimo vpogled v kroženje hranil.«
Velikanska klimatska naprava
Drugi tip meritev so meteorološke, ki jih opravljajo samodejne vremenske postaje v gozdovih. Merijo hitrost in smer vetra, Sončevo sevanje, količino padavin, temperaturo, relativno vlažnost zraka in zračni tlak. Lani je delovalo 12 postaj; devet na ploskvah intenzivnega spremljanja stanja gozdnih ekosistemov, dve v sklopu mednarodnega projekta Life + ManFor C.BD, ena pa kot učni objekt na zelenici pred Gozdarskim inštitutom Slovenije.
Slednja je na pol delo »one man banda«. »S kolegom sva jo varila in postavljala sama. On je izdelal tudi elektroniko,« pripomni Iztok Sinjur, ki je zadolžen za vzdrževalna dela na vseh postajah, nadzor njihovega delovanja in pobiranje podatkov. Pri načrtovanju nosilne konstrukcije postaj so bili upoštevani predpisi Svetovne meteorološke organizacije in izvedba samodejnih meteoroloških postaj državne meteorološke službe (Arso), vendar so bili stroški njihove postavitve bistveno manjši kot pri Arsovih, res pa so tudi nekoliko manj natančne.
Vzdrževanje je razmeroma poceni, saj postaje napajajo sončne celice in akumulator, ni pa denarja za sistematično preverjanje in obdelavo podatkov, obžaluje Sinjur. »Ko je lepo vreme, to dejstvo nikogar ne prizadene.« Potreba po analizah se pojavi šele ob vremenski ujmi, vendar preteklega dogodka ni mogoče rekonstruirati, če prej ni bila vzpostavljena sistematična mreža zbiranja podatkov, poudarja Sinjur.
Podatki z nekaterih postaj so pomembno prispevali k celovitejši obravnavi vremenskih razmer med katastrofalnim žledenjem med 31. januarjem in 6. februarjem lani. »Ni bilo enotne zakonitosti, kje se je žledenje pojavilo. Ključni dejavniki so bili temperatura zraka, lokacija in količina padavin. Tudi že manj kot stopinja Celzija je odločala, ali bo prišlo do katastrofalnega lomljenja dreves ali pa bodo drevesa poškodovana zgolj mestoma,« Sinjur povzema glavne ugotovitve iz članka v reviji Ujma, katerega soavtor je.
Poleg rekonstrukcije vremena, ki je v določenem kraju ob določenem času povzročilo škodo, lahko analize podatkov z gozdnih vremenskih postaj povedo, kako na osutost krošenj in rast dreves vplivajo temperatura in padavine. »Tom Levanič je primerjal rast dveh dreves na Rožniku v odvisnosti od temperature in padavin za vsak mesec v letu. S takšnimi analizami bi lahko svetovali lastnikom gozdov, kje zasaditi denimo hraste, da bi bolje priraščali in imeli kakovostnejši les,« Urša Vilhar navede primer raziskave kolega z Gozdarskega inštituta.
Poznavanje razmer v gozdu je aktualno tudi za njegove pogoste obiskovalce, kot so gobarji in gozdarji. Običajni ljudje pa že tako vedo, da je gozd gigantska zelena klimatska naprava, ki blaži temperaturne ekstreme. Ob vročinskem valu avgusta 2013, ko se je termometer v Ljubljani povzpel na 37 stopinj Celzija, je na vremenski postaji na vrtu Gozdarskega inštituta pod Rožnikom kazal štiri stopinje manj. Letos so na inštitutu zastavili enak poskus. Temperaturo zraka so merili na svoji zelenici in pri parlamentu na Trgu republike, vendar je merilnik, ki so ga postavili blizu hišice za varnostnika, izginil. »Škoda, bil je res lep vročinski val,« se nasmehne Urša Vilhar.
