Tiskane izdaje
Ljubljana – Po za politiko zelo uspešni Pariški podnebni konferenci nas je zanimalo, kako različni ljudje vidijo prihodnost letos v Sloveniji rojenega otroka. Andrej Klemenc, ki je bil med ustanovitelji Slovenskega e-foruma, predstavnik Regionalnega ekološkega centra, promotor kolesarjenja in še kaj, je zelo pesimističen. Otrok bo končal v Rusiji, novi žitnici Evrope.
Razlogov za vsaj zmeren pesimizem ni treba iskati dolgo. Po poročilu Svetovne meteorološke organizacije (WMO) je bilo površje tal in morij lani rekordno toplo, kar so spremljali ekstremni vremenski vzorci, kot so vročinski valovi, poplave in hude suše.
Izjemno močan El Niño in svetovno segrevanje sta združila moči za dramatičen učinek na podnebje. Podnebne spremembe bodo imele čedalje hujše posledice še vsaj prihodnjih pet desetletij, ugotavljajo v WMO. To pomeni, da bo treba vlagati tudi v prilagajanje, ne samo blaženje podnebnih sprememb.
Rojstvo
»Prvega januarja 2016 je v neki porodnišnici v deželici na sončni strani Alp, ki si je domišljala, da je država v neki meddržavni skupnosti, ki si je domišljavo nadela ime Evropska unija, na svet privekal otrok. Takrat so si njegov jok nekateri okrog njega razlagali kot odrešujoče znamenje, da je živ in zdrav, drugi pa kot primerni krik bolečine, kot posledico razpoke med njim in svetom, ki mu jo bo po koncu obdobja dojenja uspelo preseči le v redkih trenutkih ljubezenske ali umetniške ekstaze.
Nihče si takrat ni mogel misliti, da joka, ker se je v pregreti in presvetljeni porodni sobi rodil v svet, ki se segreva, in v katerem so države, ki naj bi skrbele za dobrobit svojih državljanov, samo še religiozna utvara, ki mu jo bodo že od rosne mladosti vbijali v glavo. Da joka zato, ker bo že v svojem prvem letu k segrevanju podnebja dodal dobrih 10 ton ogljikovega dioksida.
Da joka zato, ker so samo malo pred njegovim rojstvom v Parizu zbrani podnebni pogajalci v soju medijev in medijsko pričaranega optimizma z nasmehom segli v roke in sporočili, da je dogovor, ki bo segrevajoči se svet rešil pred pregretjem, pravzaprav tu.
Da je njegov jok torej jok nad pariškim podnebnim dogovorom. Da joka, ker ve, da so ga sklenili tisti, ki nimajo več moči, da bi upravljali svet, saj je ta že prešla v omrežja bančnih in industrijskih korporacij, ki nobeni državi ne dovolijo več, da bi nadela spone njihovim interesom, razen če sama ne deluje kot korporacija. Dogovorom, ki je obljubljal, da bodo kmalu vsi nekaj storili za upočasnjevanje neizogibnih podnebnih sprememb,« prve mesece opiše Klemenc.
Mladost
»Ampak tako si bo razlagal svoj prvi jok šele, ko bo v tuji deželi, katere jezik pa ni tako tuj njegovemu materinemu, tam nekje pod severnim tečajnikom, kot podnebni begunec praznoval abrahama. Spomnil se bo, da v začetku njegovega življenja sploh še ni bilo tako hudo. Nemara se bo spomnil, da je še pred svojim četrtim rojstnim dnevom celo v pozni jeseni lahko čofotal v morju tam nekje pri Piranu, kamor se je družina skoraj vsak drugi vikend z avtom spravljala preživljat konec tedna.
Mogoče se bo spomnil, da so se prav za njegov četrti rojstni dan družinsko odpeljali na Kronplatz, ker sta ga dedi in babi na vsak način želela, da bo lahko tudi njun vnuk, tako kot sta bila to ona, deležen zimskih radosti, doma pa so bile zime samo še zelene. Spomnil se bo mame, ki ga je vsak dan z avtom odpeljala v vrtec in potem v šolo. Spomnil se bo dedka, ki ga je potem, ko je že malo zrasel, po šoli z avtom odpeljal na trening in v glasbeno šolo.
Spomnil se bo očeta, ki je dedu svetoval, naj kupi električni avto, tak, ki nič ne smrdi, ki lahko pelje celo v center mesta, ki zna sam parkirati in se skoraj samostojno voziti. Spomnil se bo babice, ki mu je ne glede na letne čase vedno kupovala katerokoli sadje iz kateregakoli dela sveta, samo da bo njen vnuk zdrav in zadovoljen,« nadaljuje Klemenc.
Polnoletnost
»Spomnil se bo, da je za svoj 18. rojstni dan sam res dobil tak avto, in prepira s punco, ki mu je očitala, da si samo meče pesek v oči, saj tretjina potrebne elektrike za napajanje njegovih akumulatorjev prihaja iz premogovne elektrarne, za obratovanje katere morajo odjemalci plačevati poseben prispevek.
Ne bo se spomnil, da so tistega leta, torej nekako v času, ko naj bi skladno s pariškim podnebnim dogovorom res nekaj storili, v evropskem parlamentu z majhno večino v četrtem poskusu po več kot 10 letih izglasovali splošni evropski davek na izpuste toplogrednih plinov, a ta ni bil nikoli uveden, ker ga je zavrnil Svet Evrope, v katerem so se prvi ministri soglasno uprli dodatnemu davčnemu obremenjevanju že sicer nekonkurenčnega evropskega gospodarstva,« pripoveduje Klemenc.
»Se bo pa dobro spomnil zadnjih nekaj let. V nekoč z vodo bogati deželi so trpeli za sušo. Poleti so temperature redno presegale 40 stopinj Celzija. Klimatske naprave so delovala občasno – skoraj nova jedrska elektrarna je kljub hladilnim stolpom zaradi skoraj povsem izsušene Save lahko obratovala le s petino moči, večino proizvedene električne energije pa je skladno s pogodbo o financiranju gradnje dobavljala v tujino. Zraslo ni skoraj nič več.
Kar je zraslo, se je posušilo. Kar se ni posušilo, so odnesle vodne ujme. Poplave zaradi monsunskih deževij so odplavile večino nasipov in porušile številne mostove. Veter je polomil drevje in daljnovode.
Gospodarstvo se je sesulo. Bil je usposobljen za različne poklice in pripravljen poprijeti za kakršnokoli delo. A ni več mogel tekmovati z mlajšimi, ki so lahko delali po dvanajst ur na dan. Tradicija lastne pridelave sadja in zelenjave ni več pomagala. Vse so pobrale ujme, suše in škodljivci. Sosednje države so bile tudi same prizadete in niso zaposlovale tujcev,« je opisal temačno prihodnost.
Abraham
»Nekako mu je uspelo dobiti turistični vizum za Poljsko. Potem se je postavil v vrsto na meji s kaliningradsko enklavo. Po nekaj dneh so ga zaradi babice, ki je bila srbskega rodu in pravoslavne vere, sprejeli v begunsko taborišče, kjer ga je čakal šestmesečni integracijski program po nemški metodologiji.
Od tam so ga poslali v Permsko gubernijo, v kraj Krasnovišersk, na območje, ki je v zadnjem desetletju postalo nova žitnica Rusije. Za 50. rojstni dan si želi, da bi se mu lahko pridružila žena in da bo še kdaj tudi v živo in ne le v virtualni realnosti videl svojo hčer, sina in vnuke. In preklel svoje starše, dedka in babico in pariški podnebni dogovor!« pripelje Klemenc prihodnost slovenskega otroka daleč na sever.
