Arbitraža o meji: Aličeva zapuščina sestavni del dokazov

Potem ko sta Slovenija in Hrvaška končali navedbo pisnih zahtev in dokazov v arbitražnem postopku o poteku meje med državama, je v javnosti slišati različne odzive in komentarje na sam postopek. Oglasil se je tudi Igor Pigac, sicer aktiven politik, ki pa je delno pripomogel k temu, da je Slovenija predvsem v protimemorandum vključila tudi listine znanega pokojnega portoroškega urbanista Draga Aliča Bakija.

Drago Alič − Baki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vodil Invest biro Koper – Zavod za urbanizem, projektiranje in urejanje mestnih zemljišč. Pod mentorstvom slovitega profesorja Edvarda Mihevca (urbanističnega očeta sodobnega Portoroža) je pred skoraj pol stoletja v sodelovanju s številnimi službami in inštitucijami izdelal Urbanistični program Slovenske obale. To je bil pozneje tudi temeljni dokument, ki je pomagal pri izdelavi mednarodno podprtega razvojnega programa za severni Jadran. Na podlagi omenjenih urbanističnih načrtov so zastavili urbanistični razvoj treh obalnih občin, tudi piranske. Drago Alič se je pri svojem delu velikokrat srečal z vprašanjem meje s Hrvaško.

Urbanistični plan piranske občine je bil v 60. letih jasno usklajen s katastrsko mejo katastrske občine Sečovlje, ta pa je segala čez tok Dragonje. Tako so bili zdaj sporni zaselki tedaj nesporno slovenski. In morje v Piranskem zalivu nesporno slovensko do rta Savudrija.

Po pogovoru z Dragom Aličem - Bakijem smo v Delu 27. novembra 1992 objavili članek, v katerem nam je kot urbanist skoraj do centimetra natančno lahko povedal, do kod so segali urbanistični plani občine Piran v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako so gradbeno dovoljenje za vodovodno črpališče Bužini Gabrijeli izdali v piranski občini, vodno soglasje pa je izdal Zagreb, ker je bilo vodno zbirno območje tudi na drugi strani meje. Most čez Dragonjo je bil vrisan v slovenski katastrski občini, tudi soline so segale čez kanal Odoriko (tedaj že Dragonjo): »Le kdo bi bil tako nespameten, da bi delil gospodarsko enoto, kot so soline,« se je leta 1992 spraševal Drago Alič. Njegovi strokovni članki in urbanistični projekti so bili objavljeni v številnih strokovnih revijah in ključni sestavni del življenja. Alič je sodeloval tudi pri projektiranju in pridobivanju dovoljenj ob nastanku portoroškega letališča. Vsem tem dejstvom ni tedaj nikoli nihče nasprotoval.

Na dejstva, da so urbanistični dokumenti iz Aličeve zapuščine sestavni del dokazov v protimemorandumu, je Igor Pigac opozoril zato, ker je bilo zadnje dni slišati neuradne govorice, po katerih Hrvaška v svojih dokazih obnavlja zahtevo po meji po stari strugi Dragonje (sredi Sečoveljskih solin), iz česar sklepamo, da zahteva ozemlje, ki ga ob osamosvojitvi leta 1991 ni imela. Prav tako (po neuradnih virih) v svojem memorandumu dokazuje, da Sloveniji ni potreben teritorialni stik z odprtim morjem.

Aličevi urbanistični načrti so samo delček slovenskih dokazov, za katere smo izvedeli po naključju. Slovenija je v memorandumu in protimemorandumu napisala za več kot 1200 strani dokaznega besedila in približno 10.000 strani prilog, zemljevidov in drugega dokaznega gradiva. Hrvaška pa je oddala še več gradiva.

Nič čudnega, da bodo imeli arbitri res veliko dela, če se bodo hoteli prebiti skozi vse dokaze. Slovenija je do konca oktobra za postopek arbitraže namenila 2,655 milijona evrov, so nam sporočili z ministrstva z zunanje zadeve. Po neuradnih podatkih je Hrvaška namenila še več. Ocenjujejo, da bosta v arbitraži obe udeleženki porabili po 4 do 5 milijonov evrov.