Tiskane izdaje
Kot poročajo mediji, ministrstvo za okolje in prostor pripravlja celovito prenovo in nadgradnjo sistema urejanja prostora in graditve. S prenovo zakonodaje naj bi se poenostavili in skrajšali postopki za umeščanje objektov v prostor.
V interesu kulture grajenega prostora želim opomniti, da problematika kakovosti graditve presega sektorski okvir tega ministrstva in da so bili številni dosedanji poskusi zaradi neupoštevanja širše problematike praviloma neučinkoviti.
Neustrezna zakonodaja
Znano je, da sta poselitvena in arhitekturna kakovost naselij v Sloveniji na splošno slabi, kar se kaže v rutinskem načrtovanju, stihijski pozidavi in oblikovanju. Prevladuje mnenje, da zasebna lastnina omogoča vsakršne posege na objektih. To je posledica neustrezne zakonodaje o graditvi objektov, ki arhitekturno stroko obravnava zgolj v okviru gradbenotehničnih kriterijev kakovosti, in ne celostno, kot področje kulture in javnega interesa v tem okviru.
Celostno urejanje kulture grajenega prostora je mogoče le v usklajenosti z arhitekturno stroko in ministrstvom za kulturo, ki bi moralo biti pristojno za opredelitev arhitekturne dejavnosti z vidika kakovosti grajenega prostora. Potrebujemo torej ustrezni krovni zakon o arhitekturi kot dejavnosti, ki ga pripravi ministrstvo za kulturo in je izhodišče za podrobnejše urejanje zakonodaje o graditvi in prostoru.
V zadnjem času se tudi v širši javnosti uveljavlja potreba po večji kulturi grajenega prostora, po urejenosti naselij in večji vlogi arhitekture na tem področju. Znane so kritične razmere v dejavnosti arhitektov, v čemer Slovenija daleč zaostaja za razvitimi državami. V zakonodaji prevladujejo nekatere slabe rešitve, ki izhajajo še iz preteklega družbenega sistema, in druge iz novejšega obdobja, ki dodatno negativno vplivajo na kakovost prostora. Tudi v javnosti je postalo očitno, da arhitektura kot dejavnost ni ustrezno urejena in da potrebujemo vsebinsko prenovo zakonodaje o graditvi in načrtovanju.
Slovenija je ena zadnjih držav EU, ki jim še ni uspelo celostno reševati kakovosti grajenega prostora kot področja kulture in arhitekturne politike. Problematika se je vedno reševala le parcialno z zakoni o graditvi objektov in prostorskem načrtovanju, ne pa celovito, z opredelitvijo vloge arhitekturne dejavnosti, ki vsebuje umeščanje in oblikovanje objektov kot enovit sklop načrtovanja in kreativnosti na področju kulture.
Zadnji dve leti pa se je v okviru ministrstva za kulturo vendarle pokazala potreba po pripravi arhitekturne politike Slovenije v okviru nacionalnega programa za kulturo 2014/17 in s tem po zakonu o arhitekturi kot dejavnosti v javnem interesu, ki naj bi bil temelj za kakovostno izvajanje arhitekturne politike. Letošnja zamenjava vlade je ta proces prekinila.
Nova ministrica za okolje in prostor napoveduje, da bo upoštevala navodila institucij EU za urejanje dejavnosti ter rešitve usklajevala z zainteresirano stroko.
Znano je, da imajo države v EU na splošno zelo razvito zakonodajo na področju dejavnosti arhitektov, ki je potrebna za vzdrževanje kakovostne arhitekturne podobe naselij. Znano je tudi, da v zadnjem času v EU poteka proces deregulacije poklicnih dejavnosti z namenom, da se omogoči lažji pretok storitev med državami.
V procesu deregulacije pa se je Slovenija znašla v paradoksalnem položaju, saj še nima niti osnovne zakonodaje ali regulacije, ki bi bila primerljiva z zakonodajo v razvitejših državah. To je tudi vzrok za slabo arhitekturno podobo slovenskega prostora.
Za stroko oziroma Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije je ta proces vsekakor priložnost, da na tej podlagi pripravi z vlado nekatere nujne zakonodajne rešitve. Te izhajajo iz direktive EU, ki je temelj za urejanje arhitekturne dejavnosti glede na javni interes na področju kulture grajenega prostora. Iz direktive EU izhaja, da je koordinacija pri umeščanju, dovoljevanju, projektiranju in nadzoru izvedbe temeljna naloga arhitektov.
Usklajevanje na področju regulacije poklica in dejavnosti, ki je v teku, pa se nanaša predvsem na opredelitev osnovnih pogojev za opravljanje dejavnosti poslovnih subjektov itd.
Predvidevam, da bodo navedena stališča stroke izhodišče za pripravo zakonodaje, ki jo pripravlja MOP na področju graditve in urejanja prostora.
Tu pa se zastavlja vprašanje – ali so mogoče celostne spremembe zakonodaje samo na tej podlagi v okviru MOP?
Treba je reči, da celostno urejanje kulture grajenega prostora presega področje ministrstva za okolje in prostor, ki rešuje gradbeništvo z vidika tehničnih možnosti racionalizacije graditve; opredelitev arhitekturne stroke z vidika javnega interesa na področju kulture pa vsekakor sodi v okvir ministrstva za kulturo, ki je po naravi področja pristojno tudi za arhitekturno politiko in kulturo grajenega prostora.
Zato potrebujemo medresorsko usklajevanje in krovni zakon o arhitekturi, ki konkretno opredeljuje stroko z vidika kakovosti in specifične pogoje za opravljanje dejavnosti ter upošteva preprečevanje nasprotnih interesov itd.
Zakaj so spremembe nujne
Krovni zakon o arhitekturni dejavnosti in arhitekturno politiko potrebujemo iz naslednjih razlogov:
1. Brez eksplicitne opredelitve arhitekture – kot specifične stroke ali oblike ustvarjalnosti na področju kulture – ni mogoče celostno opredeliti kakovosti in javnega interesa na področju grajenega prostora. To pa se nanaša na umeščanje objektov v prostor oziroma arhitekturno in urbanistično oblikovanje kot enovit ustvarjalen proces, ki upošteva spoštovanje naravnega in urbanega okolja ter kulturno dediščino.
2. Brez krovnega zakona, ki konkretizira javni interes na tem področju, ni mogoče imeti ustrezne pravne podlage za potrebne spremembe drugih zakonov, ki se nanašajo na:
a) določanje bistvenih elementov, potrebnih za učinkovito skrajševanje postopkov za pridobitev dovoljenj za graditev objektov,
b) izdajo dovoljenj za graditev objektov, kjer je potrebna večja vloga arhitekturne stroke pri odločanju o kakovosti projektov,
c) prostorsko načrtovanje, ki naj uvede večjo vlogo občinskih in tudi področnih arhitektov pri zagotavljanju kakovosti prostora s svetovanjem in potrebnim nadzorom v povezavi z inšpekcijskimi organi.
3. Brez krovnega zakona ni mogoče ustrezno zastaviti in uveljaviti razvojnih ciljev v okviru nacionalnega programa stanovanjske gradnje, ki potrebuje program razvojnih natečajev za kakovostnejše modele bivalnega okolja.
4. Brez krovnega zakona, ki opredeljuje pomen arhitekture za kakovost slovenskega prostora, ni mogoče uspešno zastaviti:
a) ciljev arhitekturne politike Slovenije in izvajanja različnih projektov v tem okviru ter
b) nacionalnega programa za ozaveščanje prebivalstva pri oblikovanju ali izvajanju projektov na lokalni ali širši ravni. To se nanaša na ustanavljanje regionalne mreže Hiše arhitekture, ki so v EU na splošno uveljavljene.
Čas je torej, da se konča praksa dograjevanja zakona o graditvi objektov ali projektantske dejavnosti le s stališč gradbeniške logike – ne da bi reševali celostno problematiko arhitekture in kulture grajenega prostora.
Če Sloveniji tudi tokrat ne bo uspelo uzakoniti specifične vloge arhitekturne stroke glede na javni interes in izboljšati razmer za razvoj dejavnosti, bo nastala velika škoda, katere posledice bo čutiti še dolga leta.
Zato imata zdaj celotna stroka in strokovna zbornica veliko odgovornost, da uveljavita potrebo po krovnem zakonu o arhitekturni dejavnosti, ki bo daljnoročno zagotavljal njeno urejanje in kakovostne podobe slovenskega prostora.
***
Dr. Viktor Pust, arhitekt, dolgoletni predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva
