Azerbajdžanski posli: Svetniki nadaljujejo nenačelno politiko

Ljubljana – Vrh državnega sveta z gospodarstveniki danes v Azerbajdžanu pričenja obisk, katerega vrhunec bosta srečanje s predsednikom Ilhamom Aliyevim, ki velja za enega najbolj skorumpiranih ljudi na svetu, in poslovni forum. Obisk svetnikov je le nadaljevanje nenačelne slovenske (zunanje) politike.

Dosedanja številna politična in gospodarska srečanja na najvišji državniški ravni, v katerih je slovenska politika izgubljala načelnost, saj v Azerbajdžanu sistematično kršijo človekove pravice, doslej Sloveniji – na interese katere se politiki v primeru te države tako radi sklicujejo – ni prinesla prav ničesar.

»Pomagamo Sloveniji«

Tudi obisk državnih svetnikov najbrž ne bo nič drugega kot turistični izlet, saj podatki Banke Slovenije kažejo, da ne Janez Drnovšek, Danilo Turk, Janez Janša, Borut Pahor in ne drugi v dogovorih s to državo doslej niso dosegli ničesar. Nič azerbajžanskih investicij v Sloveniji, nič slovenskih v Azerbajdžanu. Delež Slovenije v blagovni menjavi Azerbajdžana dosega komaj 0,1 odstotka. Če bi svetnikom uspelo, bi to bil čudež.

Zakaj torej politiki tvegajo in tratijo svoj ugled in načelnost za – nič? Politiki pojasnjujejo, da hodijo tja zaradi interesov Slovenije. Roman Jakič je v intervjuju za Delova Ozadja denimo pojasnil: »To državo smo obiskali izključno z namenom, da privabimo vlagatelje ... Je pa ena stvar: ali greš nekam z namenom, da pomagaš svoji državi, ki potrebuje investicije, nova delovna mesta, ali pa narediš selekcijo po kriterijih Amnesty International, po katerih so denimo kršene pravice v Rusiji, v Azerbajdžanu, na Kitajskem in iz načelnih razlogov rečeš, da s temi ne boš sodeloval. Ne vem, ali politika in državljani Slovenije pričakujejo takšno ravnanje.« Ta izjava kaže, da načelnosti v politiki ni in da so na prvem mestu interesi države, kar je legitimno. Toda podatki kažejo, da je (investicijski) izplen takšne nepokončne politike nikakršen.

S kom sodelujemo?

Ena najbolj referenčnnih lestvic, World Press Freedom Index, ki ga vsako leto pripravi ugledna organizacija Novinarji brez meja (RSF), je Azerbajdžan uvrstila na 162. mesto (od 180) in je na t. i. črnem delu lestvice. Od leta 2002 (ko je bila na 101. mestu) ta država na lestvici strmo pada, za letošnjo uvrstitev pa so v RSF zapisali, da je šlo za enega najbolj strmih padcev med vsemi državami zaradi »neprimerljivega zatrtja nekaj preostalih kritikov in neodvisnih glasov«. Ti imajo po presoji RSF le tri izbire: »pobegnite, molčite ali v zapor«.

Za zapahi je trenutno najmanj 12 novinarjev in blogerjev. Med njimi je tudi novinarka Khadija Ismaylova, režim pa je februarja sprejel spremenjeno medijsko zakonodajo, s katero lahko brez večjih težav zaprejo vsako medijsko hišo. Najnovejša tarča je opozicijski časnik Azadlig, sicer pa so decembra zaprli azerbajdžanski servis Radia Free Europe.

Druga ugledna organizacija Freedom House je Azerbajdžan opisala z besedama not free (ni svobodna), ocene glede svobode, civilnih svoboščin in političnih pravic pa so katastrofalno nizke. To državo na dno uvrščata tudi Amnesty International in Transparency International. Na nevzdržno stanje oziroma »globoko zaskrbljenost zaradi intenzivne kampanje zoper civilno družbo« je nekaj tednov nazaj opozoril tudi Sorosev sklad Open Society (Odprta družba). Opozorili so, da je režim aretiral številne politične aktiviste, borce za človekove pravice, novinarje, blogerje in odvetnike. Težave je imela tudi njihova izpostava v Bakuju.

Očitek za očitkom

Komite za zaščito novinarjev (CPJ) je opozoril, da je bilo lani v azerbajdžanskih zaporih najmanj devet novinarjev, tisti kritični pa lahko delujejo oziroma opozarjajo na korupcijo le še preko socialnih omrežij. Vsaj štiri aktiviste so zaprli zaradi kritičnih strani na omrežju Facebook. Mednarodna novinarska zveza (IFJ) je prav te dni opozorila na primer novinarja in aktivista Emina Huseynova, ki se od avgusta pred režimom – v strahu za življenje – skriva na švicarski ambasadi v Bakuju. Njegova družina je pod sistematičnim pritiskom. Aktivista obtožujejo za kriminalna dejanja, davčne utaje, nelegalnega poslovanja in zlorabe pravic. Aretirali so ga že v letih 2008 in 2009 in ga brutalno pretepli.

Organizacija The Organized Crime and Corruption Reporting Project (OCCRP) je že pred časom azerbajdžanskega predsednika Ilhama Aliyeva okronala z nazivom najbolj skorumpiranega človeka na svetu. Obširna poročila, ki temeljijo na številnih dokumentih, so namreč pokazala, da si je predsednikova družina »sistematično prigrabila deleže v najbolj dobičkonosnih poslih«, med njimi so skriti večinski deleži v bankah, gradbenih podjetjih, rudnikih zlata in telekomunikacijah. Veliko od tega je preiskovala prav Ismaylova.

Pa slovenski politiki?

Razen tega, da slovenske politike korupcija in zatiranje svobode v Azerbajdžanu ne zanimata, imajo domači politiki tudi zanimiva stališča. Ko je bila Žiga Turk še superminister, je, denimo, azerbajdžanskemu veleposlaniku »čestital za velik napredek, ki ga je Azerbajdžan naredil in ki je viden na vseh področjih«. Minister je celo ugotovil, »da obstaja neke vrste podobnost med Slovenijo in Azerbajdžanom«.

Evroposlanec Ivo Vajgl, denimo, je bil v opazovalni misiji na predsedniških volitvah, na katerih je bil novi stari predsednik z vrtoglavimi 84 odstotki izvoljen še tretjič zapored. Vse resne institucije, v prvi vrsti Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, so bile izjemno kritične in opozarjale na njihovo nedemokratičnost, naš poslanec pa se je brez večjih težav podpisal pod poročilo, da na tamkajšnjih predsedniških volitvah ni bilo nikakršnih nepravilnosti. Takrat smo v Delu zapisali, da ni razloga, da slovenskemu poslancu ne bi verjeli, da na voliščih osebno pač ni zaznal nepravilnosti, a da bi od dolgoletnega diplomata in politika pričakovali kaj več, kot da se po nekajdnevni opazovalni misiji v organizaciji nevladnih prijateljev Azerbajdžana nekritično podpiše pod takšno poročilo.

Molk

Na vodstvo državnega sveta smo v petek naslovili več vprašanj, povezanih z razmerami v Azerbajdžanu – od korupcije do zatiranja civilne družbe – in njihovim obiskom, a nam do včeraj niso odgovorili.