Tiskane izdaje
Ljubljana – »Odločila sem se, da bom tudi med porodniškim dopustom delala, saj ob vrnitvi nisem hotela ostati brez dela,« pove Katja Golob, ki se je z realnostjo samozaposlene osebe na porodniškem dopustu soočila pred leti. Do danes se ni kaj dosti spremenilo, izkoriščanja in negotovosti prekernih delavcev je, tako se zdi, vse več.
Na začetku leta so se na zavodu za zaposlovanje pohvalili z »uspešnim zaključkom programa spodbujanja samozaposlovanja za programsko obdobje 2007–2013«, zapisali so, da so s subvencijo »do samozaposlitve pomagali 23.316 brezposelnim in iskalcem zaposlitve ter izpolnili zastavljene cilje programa«. Tistih, ki so status samozaposlenega ohranili dve leti, je bilo 85 odstotkov, tistih, ki so vztrajali pet let ali več, pa polovica.
Prejemnikom subvencije (leta 2007 je ta na osebo znašala 2100 evrov, naslednjih pet let 4500, v drugi polovici 2013 pa pet tisočakov) se je ta štela v dohodek tekočega leta, zaradi česar jih je v naslednjem letu večina padla v višji razred plačevanja prispevkov. Prekerni delavci si sicer prispevke plačujejo sami. Minimalni prispevki so vezani na njihov dohodek preteklega leta in minimalno plačo v Sloveniji (letos 783,66 evra) ter znašajo med 300 in 320 evri na mesec. Poleg prispevkov morajo večinoma plačati tudi akontacijo, ki je prav tako odvisna od prihodka prejšnjega leta, v povprečju pa znaša med 50 in 90 evri.
Prekerni delavci morajo prispevke plačevati ne glede na to, ali so v določenem mesecu kaj zaslužili. Zato ne preseneča podatek, da se je stopnja tveganja revščine med samozaposlenimi dvignila s 16,3 odstotka leta 2007 na 23,8 odstotka leta 2012 (stopnja tveganja revščine v državi glede na vse statuse aktivnosti je bila leta 2012 13,5 odstotka).
Leta 2012 je bilo med vsemi samozaposlenimi malo manj kot tretjina žensk. In kakšne so pravice tistih, ki gredo na porodniški dopust? Samozaposlena med porodniškim dopustom ni dolžna plačevati prispevkov, ji pa ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve poleg obveznih prispevkov za socialno varnost obračunava akontacijo dohodnine.
Prekerka, ki je leto dni pred nastopom porodniškega dopusta plačevala minimalne prispevke, bo prve tri mesece od države dobila približno 600 evrov, naslednjih devet mesecev pa 540. Če si je plačevala prispevke, vezane na višino povprečne slovenske plače (ta se vsak mesec spreminja, znaša pa približno 910 evrov), je v državno blagajno vsak mesec vplačala okrog 350 evrov, med porodniškim dopustom pa bo prve tri mesece prejela približno 650 evrov na mesec, naslednjih devet pa deset odstotkov manj.
Se ji torej, ko izve, da je noseča, splača začeti plačevati višje prispevke? Andreja Ogrinc, mati dvomesečnega Normana, sicer pa espejevka v marketinški agenciji, pove, da je to vprašanje takoj, ko sta se ji pokazali dve modri črtici, postavila svoji računovodkinji. Ta ji je iskreno povedala, da bo zanjo bolje, če bo vsak mesec dajala dvesto evrov na stran, saj se ji starševsko nadomestilo z višjimi prispevki ne bo toliko povišalo, da bi se ji višji prispevki splačali. Ogrinčeva dobiva minimalno starševsko nadomestilo, a ima, kot pravi, srečo, da ji za stanovanje ni treba plačevati najemnine.
»Imava tudi prihranke in nekaj malega dediščine, a bolj me skrbi, da kot samostojna oseba ne bi bila zmožna preživeti s 540 evri,« prizna. Razmišlja, da bi se na delo vrnila predčasno, saj noče pasti »ven iz sistema, iz kolesja napredka«. Z direktorjem se dobro razume, zato je ne skrbi, da je služba ne bi počakala, je pa res, da »nikoli ne veš«.
Da služba za prekerce ni samoumevna, pa je bilo jasno Katji Golob, ki je pred leti delala kot samozaposlena novinarka. Pisala je za revije, časopise in spletne strani in v tem uživala, ni pa »niti pomislila, da to ne prinese kakšne posebne socialne varnosti, kaj šele mirnega leta porodniškega dopusta«.
Prizna, da je, ko je zanosila, najprej pomislila, da jo bo za določen čas redno zaposlil vsaj kateri od medijev, za katere je pisala, a so »kar naenkrat vsi oglušeli«, pove. Med porodniško je torej »hkrati dojila in tipkala, previjala hčerko in vmes po telefonu spraševala znane Slovence, kje bodo za novo leto ...«.
Prizna, da je popolnoma pregorela, in »ta občutek izgorelosti ni nikoli več izzvenel«. »Pričakovala sem roko, pomoč, dobila pa debel nič od ljudi, ki naj bi ti stali ob strani. Ne krivim nikogar, morda bi se lahko bolj potrudila zase, prav tako pa tega ne privoščim nobeni drugi ženski. Porodniška je čas, ko se moraš posvetiti otroku, danes to vem.«
Kaj bo naredila nova vlada?
Novi zakon o delovnih razmerjih je lani vzpostavil minimalne standarde za ekonomsko odvisne osebe, torej tiste samozaposlene, ki več kot 80 odstotkov prihodkov dobijo od enega delodajalca (med njimi je največ umetnikov in novinarjev), hkrati pa naložil, da se do konca leta sprejme samostojen zakon o ekonomsko odvisnih osebah.
Izkoriščanja med njimi je namreč še vedno preveč, analiza reforme trga dela, ki je bila predstavljena spomladi, pa tudi še ni pokazala učinkov zapovedanih minimalnih standardov za te samozaposlene. Andrej Zorko, izvršni sekretar pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, je za STA povedal, da so »položaj, število lažno samozaposlenih, število prekercev, število drugih oblik dela in zlorab takšni, da je nujno treba sprejeti zakon o ekonomsko odvisnih osebah, ki bo uredil pravice teh ljudi, na drugi strani pa tudi obveznost naročnikov«. Nova vlada bi torej, če bi hotela zakon v resnici tudi izpeljati, to morala postaviti kot eno svojih prioritet.
