Čebulj: Najboljša rešitev bi še vedno bila nova koalicija

Ljubljana – Kaj bodo prinesli prihodnji dnevi glede načina razrešitve vladne krize, je odvisno od nadaljnjih političnih potez njenih protagonistov. Že zdaj pa se nakazuje, da bo lahko politika trčila tudi ob nekaj (ustavno)pravnih dilem.

O obojem smo se pogovarjali z nekdanjim ustavnim sodnikom dr. Janezom Čebuljem.

Dva ministra vlade sta že odstopila, odhod napovedujejo še štirje. Kaj to pomeni za opravilno sposobnost vlade? Premier je včeraj izjavil, da ima vlada (še vedno) polna pooblastila?

Težko rečem, ali bo vlada še opravilno sposobna, ker ta položaj ni natančno urejen niti v ustavi niti v zakonu o vladi. Vsekakor bo njena opravilna sposobnost okrnjena: ali zato, ker bodo ministri, ki so oziroma še bodo odstopili, opravljali do imenovanja novih samo tekoče posle, ali pa zato, ker bodo preostali ministri težko kos tolikšni količini nalog, kakršno bi dobili, če bi predsednik vlade nanje prenesel naloge ministrov, ki so odstopili. Če bi jih šest odstopilo, jih ostane šest (če vštejemo še ministrico brez resorja) oziroma s predsednikom vlade sedem, na katere se prenesejo naloge šestih, ki bi odstopili. Pa že zdaj resorji niso ravno majhni.

Kakšne odgovore na takšno stanje daje ustavnopravna ureditev? Obstajajo dileme glede interpretacije 11. člena vlade. Katero situacijo ta po vašem mnenju rešuje: tudi zdajšnjo ali velja le v primeru, ko se vlada po volitvah oblikuje na novo?

Zakon o vladi v 11. členu določa, da je vlada nastopila funkcijo, če je izvoljenih več kot dve tretjini ministrov. Lahko bi rekli, da po volitvah postane »opravilno sposobna«, če in ko je izvoljenih več kot dve tretjini ministrov, pri čemer se šteje minister oziroma ministrica brez resorja. Zakon ne določa, da bi vlada poslovno sposobnost izgubila, če število ministrov pade pod dve tretjini.

Po eni strani je to logično, ker je po mojem mnenju treba 115. člen ustave razlagati tako, da mora tudi minister, ki odstopi, opravljati svojo funkcijo do imenovanja novega ministra. Res da mora opravljati samo tekoče posle, vendar ne more kar oditi. To stališče sem zagovarjal že v času razpadanja Pahorjeve vlade, praksa pa je šla takrat v drugo smer. Vendar pa je vlada tudi v primeru, ko ministri, ki odstopijo, še naprej opravljajo tekoče posle, nekoliko okrnjena. In če bo predsednik vlade namesto teh predlagal nove, verjetno ne bodo izvoljeni. Če bo šla praksa v smer kot pri prejšnji vladi, bo funkcije ministrov, ki so odstopili, premier poveril preostalim ministrom, vendar to ne more trajati dlje kot tri mesece. In če po treh mesecih državni zbor ne bo imenoval novih ministrov, po 11. členu zakona o vladi funkcija predsedniku vlade in preostalim ministrom preneha.

Ustavnopravna ureditev daje tri orodja za izhod iz vladne krize. Katerega bi bilo po vaši presoji najbolje uporabiti in zakaj?

Še vedno menim, da bi bila najboljša rešitev nova koalicija in nadaljevanje dela vsaj toliko časa, da se pod streho spravijo še preostale ključne reforme. Potem pa bi lahko v nekem razumnem času bile tudi predčasne volitve. To je nekaj podobnega, kot predlaga Alenka Bratušek. Obstaja seveda tudi možnost manjšinske vlade. Vendar glede na vse, kar so izrekli in povedali predsedniki strank, ki zdajšnjo koalicijo zapuščajo, ni prav verjetno, da bi njihove poslanske skupine podprle izvolitev novih ministrov, ki bi jih predlagal premier, kar bi bil pogoj in znak, da bi lahko glede ključnih projektov tudi manjšinska vlada pričakovala večinsko podporo v državnem zboru. Tudi v tem primeru bi kazalo v nekem razumnem času razpisati predčasne volitve. Najslabše bi bilo, če bi šli v predčasne volitve takoj, ker bi to pomenilo vsaj pol leta mrtvega teka države. V tem trenutku, brez sprejetih ključnih reform (ne govorim o njihovi vsebini, temveč o nujnosti njihovega sprejetja za stabilizacijo razmer) pa mislim, da si to težko privoščimo.

Premier je kot eno od poti predlagal tudi spremembe volilnega sistema. Je to realna opcija?

Dvetretjinskega soglasja za večinski volilni sistem zagotovo ne bo. Če bi bilo vsaj za večji neposredni vpliv volivcev na kandidate za poslance, bi bilo že nekaj. Ampak verjetno tudi tega ne bo. Vprašanje pa je, ali je smiselno čas, ki bi ostal do predčasnih volitev, porabljati za polemike o volilnem sistemu, v katere bodo spet vključeni vsi tisti (tudi socialni partnerji), za katere je bolje, da se poskušajo sporazumeti o vsebini reform.