Tiskane izdaje
Ljubljana – »Prepričan sem, da je krščanskodemokratsko opcijo mogoče spet vzpostaviti. Slovenija demokrščansko stranko potrebuje, ne samo zato, ker ta politična opcija v Evropi spet prevladuje. Močna demokrščanska opcija lahko prispeva k sprostitvi zavrte slovenske rasti,« je ob predstavitvi gibanja Focus 2031 za Delo povedal Lojze Peterle. Gibanje bodo ustanovili jutri, in čeprav Peterle zagotavlja, da bo Fokus 2031 platforma krščanskodemokratske opcije, se marsikdo sprašuje, ali se pripravlja nova stranka.
Tisti, ki so na tako imenovani desni sredini, so si skorajda edini, da zanjo ni prostora oziroma da bi samo »kradla« volivce NSi, SLS in SDS. »Menim, da je desni politični pol dovolj dobro strukturiran. V preteklosti je bilo kar nekaj poskusov, a izkušnje in zgodovina kažejo, da ni bilo prostora za novo stranko takega profila. Seveda se lahko pojavi, vendar bo to imelo posledice za vse, ki smo na tem političnem polu,« je prepričan predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS) Radovan Žerjav.
Po njegovih besedah SLS temelji na krščanskih vrednotah. »To je njen moto, čeprav nam naši politični tekmeci na desni strani tega nočejo priznati. Mi smo ljudska stranka, ki poskuša uresničevati krščanske vrednote, in tega nam nihče ne more vzeti,« je dejal Žerjav. Težko reče, v čem se volivci SLS razlikujejo od tistih, ki so za Novo Slovenijo (NSi): »Moje mnenje je, da se volivci odločajo predvsem o tem, katera od teh dveh strank je bolj trdo krščanska.«
Ne nameravajo se povezati v noben nov pomladni blok ali kakšno drugačno predvolilno koalicijo, ker, kot se je sam izrazil, njihove izkušnje v preteklosti niso bile najboljše. »Vsako povezavo smo drago plačali, računi so bili za nas izjemno visoki. Ne bom rekel, da se je kdo okoristil na naš račun, ampak dejstvo je, da smo plačali s podporo na volitvah. Po osamosvojitvi smo bili v enem mandatu druga največja stranka, zaradi vseh projektov – najbolj pa nas je zaznamovala združitev s SKD – pa smo pristali tam, kjer smo. Iz tega se je zagotovo treba nekaj naučiti,« razmišlja Žerjav, ki je poudaril, da želi SLS na desnem političnem polu ponuditi drugačno politiko in dokazati, da je odgovorna alternativa.
»Absolutno pa ne zavračamo sodelovanja z nikomer po volitvah, ne z desnega ne z levega političnega pola, saj sem trdno prepričan, da je treba grozljive blokovske delitve vendarle nekako preseči. Tudi v prihodnje ne bo mogoče, da bi bilo to ljubezensko sožitje polov, vendarle pa menim, da moramo v projektih, ki so ključni za državo, znati najti kompromise, komunikacijo, sodelovanje. Če se bomo zavestno pozicionirali in razdor med opcijama povečevali, stvari ne bodo šle v pravo smer.«
Več možnosti na sredini?
»Prostor za dodatno politično ponudbo je, glede na to, da vse ankete javnega mnenja kažejo, da je ogromno volivcev neopredeljenih. Mislim pa, da taka nova ponudba nima možnosti za uspeh, če bi se pozicionirala na levo ali na desno. Desna sredina je zapolnjena s stremi strankami. Bolj se mi zdi, da iščejo dodatne možnosti sredinski volivci,« meni nekdanji minister za javno upravo v Janševi vladi in predsednik Zbora za republiko Gregor Virant.
Strinja se, da je vtis, da je katoliška baza pri nas močna, vendar v političnem prostoru ta opcija ne kaže takega uspeha. »To je zanimivo, očitno tudi aktivni katoličani, ko se politično opredeljujejo, izbirajo po nekih drugih merilih. Menim pa, da je volilna baza dovolj močna, da bi ena krščanskodemokratska stranka lahko prišla v parlament. NSi ima za to vse možnosti, če bodo delovali skupaj in povezano, ne pa, če se bodo cepili,« je dejal Virant, ki sodeluje v strokovnem svetu SDS in pomaga pri pisanju programov, ni pa njen član.
Bolj smiselno bi se mu zdelo, če bi Peterle kandidiral za predsednika NSi in tam preveril, ali ima podporo, kot pa da bi ustanavljal novo stranko. »Če bi nastala, bi SDS vzela malenkost glasov, v katoliškem delu volilnega telesa pa bi se glasovi delili in bi se lahko zgodilo, da nobena od teh strank ne bi prišla v parlament.«
»Gibanje proizvaja,
NSi izvaja«
Tudi pri NSi se strinjajo, da bi jim nova stranka škodila. »Večkrat so nam očitali, da nimamo intelektualnega jedra, kot ima, denimo, SDS Novo revijo ali Zbor za republiko, in ta primanjkljaj bomo z gibanjem Fokus 2031 nadomestili. Zastavili smo ga širše, da bi pridobili intelektualce, ki čutijo krščanskodemokratske vrednote,« je Matej Tonin, podpredsednik NSi, razložil povezanost NSi in Peterletovega Fokusa 2031 v smislu »gibanje proizvaja, NSi izvaja«.
Poleg tega bi bilo lahko gibanje vmesni člen med NSi in njenimi nekdanjimi vidnimi člani. »Če še verjamejo v krščanskodemokratske ideje, lahko prek gibanja debatirajo o pomembnih vprašanjih, ne da bi formalno postali člani,« razmišlja Tonin, ki priznava, da so njihove vrste v preteklosti zapustili posamezniki, ki so na določenih področjih strokovno zelo podkovani.
Napovedi, da bi iz Fokusa 2031 nekoč utegnila zrasti stranka, pa ocenjuje kot dramatiziranje. »Danes ni lahko ustanoviti stranke. Še najlaže je zbrati 200 overjenih podpisov, nekaj drugega pa je ob vsej tej negativni podobi politike zmotivirati ljudi in zgraditi mrežo na terenu,« je opisal Tonin in za primer navedel Krščanskodemokratsko stranko (KDS), ki so jo Jože Duhovnik, Marko Štrovs in Janez Drobnič ustanovili pred prejšnjimi volitvami.
»KDS danes ne obstaja več, ne sestajajo se, ne organizirajo dogodkov. Če gledamo nazaj, je žalostno to, da je bil njihov cilj spraviti NSi iz parlamenta, ker je bil to zanje edini način, da Andrej Bajuk odide z vrha NSi. Ko so to dosegli, so se izpeli,« je dejal Tonin.
SDS bi morala puščati
več prostora
NSi je pred kratkim pri Episcentru naročila raziskavo, v kateri so se vprašani opredeljevali do konkretnih tem – Rimskokatoliške cerkve, narodnoosvobodilnega boja, domobranstva, splava in še skoraj 50 drugih vprašanj. Na podlagi njihovih odgovorov so segmentirali volilno telo in glede na odnos do tem prepoznali šest skupin volivcev. Za desni pol se je pokazalo, da je 12 odstotkov ljudi, ki vedno so in bodo volili Janeza Janšo – so njegova zagotovljena volilna baza. Devetnajst odstotkov volivcev pa je krščanskih demokratov. Seštevek je vsota, ki sta jo SDS in NSi dobili na zadnjih volitvah, iz česar je mogoče sklepati, da del ljudi, ki se ima za krščanske demokrate, glasuje za SDS.
»Dolgoročno gledano, če bo desnica hotela izboljšati svoj položaj, se bo morala SDS pomikati proti sredini in s tem puščati krščanski demokraciji več prostora, da se bomo okrepili na kakih 10 do 15 odstotkov. To je cilj slovenske pomladi. Tako je bilo tudi leta 2004, ko se je SDS s svojo politiko in obnašanjem pomikala proti sredini, dobila marsikaterega od levih pragmatičnih volivcev in končala s 30 odstotki, nam pa so na desni strani dali prostor, da smo dosegli devet odstotkov,« je prepričan Tonin.
Na pomislek, da je leta 2000 NSi dobila osem odstotkov glasov, SLS-SKD pa devet, kar je skupaj precej več kot na zadnjih volitvah, je Tonin odgovoril, da je taka matematika napačna, ker je bazen volivcev SLS čisto drug kot njihov, zaradi česar je bila združitev umetna in ni uspela. Razrez je namreč pokazal, da za SLS glasujejo tako imenovani pragmatični volivci, ki jih je skupaj 20 odstotkov in za katere se borijo tudi pri Desusu in SNS.
»Volivci SLS niso tipični desni in se pri marsikaterem vprašanju nagibajo zelo levo. Podporniki SLS, denimo, so naklonjeni sindikatom, privatizaciji in krščanstvu, hkrati pa pozitivno gledajo na NOB, kar je povsem nasprotno od naših volivcev,« je dejal Matej Tonin in dodal, da so krščanskodemokratski volivci, bolj kot kateri koli drugi, izjemno občutljivi za pomladno enotnost. Hkrati prisegajo na krščanskodemokratske vrednote, bolj pozitivno kot drugi gledajo na medvojno dogajanje in domobranstvo, nenaklonjeni so splavu, homoseksualnosti, sindikatom.
