Tiskane izdaje
Ljubljana – »Evropa je naša in mi smo del Evrope!« je 1. maja 2004 na trgu v Novi Gorici v družbi s takratnim predsednikom evropske komisije Romanom Prodijem pred navdušeno množico izjavil slovenski premier Tone Rop. Upanje je bilo veliko, streznitev boleča.
Posnetki, na katerih Rop in Prodi skupaj odštevata sekunde do polnoči, ko je Slovenija uradno postala članica EU, so se zapisali v zgodovino. Veliki, pravzaprav edini cilj, ki si ga je država postavila leta 1991 ob odhodu iz Jugoslavije, je bil izpolnjen. Kazalo je, da bo šlo vse samo še na bolje. Tudi na domačem političnem prizorišču, kjer se je upehana LDS po dvanajstih letih vladavine že bližala svojemu koncu. Državljani so pričakovali, da bo »Evropa« pomenila tudi vladavino prava, manj korupcije, domačijskega gospodarjenja z državnim premoženjem in političnega vmešavanja v podsisteme.
Z leve na desno
Slovenijo so poleg Ropa takrat predstavljali Janez Drnovšek kot predsednik države, Borut Pahor kot predsednik državnega zbora in Janez Janša kot večni vodja opozicije. Na prvi pogled se torej v desetih letih ni veliko spremenilo, saj je nekaj takratnih vodilnih politikov še vedno na položajih. Borut Pahor je danes predsednik države, Janez Janša pa spet napoveduje prevzem vlade po naslednjih volitvah.
V resnici sta se od takratne politične elite obdržala samo Pahor in Janša, ki sta tudi odločilno zaznamovala desetletje po vstopu Slovenije v EU. Izmenično sta vodila vlade kar osem let. Drugi politiki in stranke so prihajali in odhajali, a nikomur se do zdaj še ni uspelo trajno zasidrati v vrhu slovenske oblasti. Izjema je le Desus, ki že več kot desetletje sodeluje v vseh slovenskih vladah.
Vstop Slovenije v EU je sovpadal s tektonskimi političnimi spremembami. Jeseni tistega leta je LDS, ki je ostala brez hudo bolnega Drnovška, prvič izgubila volitve.
Priložnost je prvič dobila Janševa SDS, ki je sestavila desno vlado. A je ni izkoristila, čeprav je bilo to obdobje strme gospodarske rasti, Slovenija pa je kot prva nova članica v tem času celo predsedovala EU. Pač pa so brezkompromisno politično kadrovanje, odpiranje ideoloških tem in spori s sindikati po štirih letih mandata pripeljali k njenemu volilnemu porazu. Janševa vlada se zaradi koalicijskih nasprotij kljub konjunkturi ni lotila strukturnih reform. To je bilo tudi obdobje zloglasnih menedžerskih prevzemov, ki so izčrpavali in na koncu zlomili številna paradna slovenska podjetja. Tudi zato je država krizo pričakala popolnoma nepripravljena.
Z desne na levo
Na drugem političnem polu se je zgodila menjava generacij, ki sta jo najbolj zaznamovala upokojitev Milana Kučana in smrt Janeza Drnovška.
LDS je po porazu razpadla, del poslancev LDS, tudi nekdanji premier Tone Rop, pa se je preselil k Borutu Pahorju in SD. K tej stranki so odšli tudi njihovi volivci. Na začetku krize leta 2008 je vlado prevzela levosredinska koalicija, polna notranjih konfliktov in navzkrižja interesov, boja za prestiž in tudi konceptualnih razlik. Enotne in konsistentne ekonomske politike zato ni mogla voditi, reforme, ki se jih je lotila, pa so na referendumih padale druga za drugo. Po treh letih se je koalicija dobesedno razletela. Danes velja za njen največji uspeh sklenitev dogovora s Hrvaško o arbitražnem reševanju meje.
Padec Pahorjeve vlade, ki je pokopal tudi ostanke LDS in prvo novinko Zares, je pustil na političnem prizorišču pravo razdejanje. V pomanjkanju konceptov se je levo in liberalno volilno telo preusmerilo k iskanju alternativ, ki bi preprečile ponovitev starega. Torej vrnitve Janše ali Pahorja na čelo izvršilne oblasti.
Na tem valu sta v državno politiko skozi velika vrata vstopila Zoran Janković in Gregor Virant, ki sta stranki ustanovila le dva meseca pred volitvami. Toda obdobje nestabilnosti se s tem ni končalo. Spet je vlado uspelo sestaviti Janezu Janši, a je padla že po letu dni. Nasledila ga je politično neizkušena Alenka Bratušek, ki pa se po enem letu že bori za politično preživetje.
Glas ljudstva
Vendar državljanov na ulice niso pognale nenehne politične krize, ideološki spori in nezmožnost doseganja konsenza o temeljnih interesih države, ampak korupcijske afere. Protestniki so na ulicah slovenskih mest zahtevali spoštovanje pravne države, odstope s korupcijo obremenjenih politikov in tudi konec politike zategovanja pasu. Vstaje so za nekaj mesecev spremenile politično dogajanje v državi, saj so se stranke prestrašile moči ljudskih množic. Toda kmalu je bilo spet vse po starem; začela so se nova politična kadrovanja in korupcijske afere, nekoč »gotovi« politiki s protestniških plakatov ostajajo v tekmi za najvišje položaje.
Pričakovanja, da bodo »evropski standardi« kar sami od sebe izboljšali tudi slovensko politiko, sta po izbruhu krize nadomestila razočaranje in ravnodušnost. »Bruselj« je v dojemanju javnosti vse bolj postajal oddaljeni zbirokratizirani center moči, ki ni imun za korupcijo in hkrati v interesu velikih določa politiko varčevanja v problematičnih državah, med katere se je uvrstila tudi Slovenija. Po desetih letih je država spet sredi tektonskih političnih premikov, razlika je le, da je zdaj na razpotju tudi Evropa.
