Erjavec :»Evropski 13. november kot ameriški 11. september«

Intervju z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem: »Ključni trenutek v begunski zgodbi bo vrh EU-Turčija.«

Objavljeno
20. november 2015 20.05
Zunanji minister Karl Erjavec med obiskom novega nastanitvenega centra za begunce v Dobovi, Slovenija 23.oktobra 2015. [Karl Erjavec,ministri,begunci,emigranti,Dobova,Slovenija,vladna vozila,državni protokol]
Zoran Potič, notranja politika
Zoran Potič, notranja politika
Ljubljana – Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je v pogovoru za Delo zavrnil špekulacije o izrinjanju Slovenije iz schengenskega mejnega režima, napovedal tesnejše navezovanje na Avstrijo in Nemčijo pri zagotavljanju reda na južni meji ter zagotovil, da bo Slovenija pomagala Franciji v boju proti terorizmu.

Po terorističnem napadu v Parizu so nekateri slovenski politiki pohiteli z interpretacijo francoske prošnje za pomoč, da je tudi Slovenija v vojni. Je Slovenija v vojni?

Slovenija ni v vojni, prav tako ne Evropska unija. Besede predsednika Françoisa Hollanda, ki je dejal, da je Francija v vojni, je treba razumeti na simbolni ravni. V Parizu smo bili priča predvsem terorističnemu napadu in ne vojni, ker tako imenovana Islamska država ni država, ampak zelo dobro organizirana kriminalna združba, ki izvaja barbarska dejanja. Zato pripadnike te združbe dosledno imenujem Daeš (arabska kratica organizacije, op.p.), da bi se izognili stigmatiziranju muslimanov, ki ne zlorabljajo vere v radikalne namene.

Francija je tudi napovedala, da bo prosila za pomoč. Kako lahko Slovenija pomaga?

Slovenija bo pomagala Franciji in to smo tudi sporočili francoskemu veleposlaniku v Ljubljani, ki nam je predal uradno zaprosilo za pomoč v teh težkih časih. Odločitve o konkretni pomoči še ni, ker moramo o tem najprej opraviti razpravo v vladi. Francija od Slovenije predvsem pričakuje, da bi jih razbremenili pri nekaterih operacijah v tujini, denimo v Maliju, kjer v misiji EUTM Mali že sodelujejo trije slovenski vojaški svetovalci.

To pomeni, da bi Francijo razbremenili v nekaterih operacijah v tujini z našimi vojaškimi silami?

Razmisleki gredo v to smer. Pomoč bi zagotavljali po načelu solidarnosti, saj je pet francoskih policistov že na južni slovenski meji. Na področjih, kakršno je izmenjava obveščevalnih podatkov, pa državi že tako dobro sodelujeta, kar lahko še okrepimo. Pomagali jim bomo na način, ki bo ustrezen glede na omejene zmogljivosti, ki jih ima Slovenija v obvladovanju begunskega vala na naših južnih mejah.

Slovenija zaradi pomanjkanja osebja vpoklicuje vojaško rezervo, kar priča o tem, da so na področju kadrov že težave.

Vsem primanjkuje vojaškega osebja. Ker smo priča novim oblikam terorizma na evropskih tleh, se bo temu treba ustrezno prilagoditi tudi na kadrovskem področju. V Sloveniji se pri spoprijemanju z begunskim tokom srečujemo s težavami, ker nimamo dovolj zmogljivosti, zato podpiram odločitev o vpoklicu rezervistov. Ta ukrep smo v vladi predvideli že pred časom.

Odzivi na napad v Parizu spominjajo na odziv ZDA po 11. septembru. Je EU dobila svoj 11. september in posledice, ki so temu sledile?

Spremembe se že dogajajo. Francija je zaprosila za pomoč skladno s solidarnostno klavzulo v lizbonski pogodbi, kar se ne bi zgodilo, če ne bi bilo 13. novembra. Zato lahko primerjamo ta datum z 11. septembrom v ZDA. Niti napovedi glede terorističnih groženj niso optimistične. Vse to bo zagotovo spremenilo vedenje in ravnanje v Evropi. Na svetu notranjih ministrov, ki bo v petek (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.), je pričakovati še ostrejše ukrepe na področju varovanja zunanjih meja EU in schengenske meje. Francija napoveduje začasen suspenz schengna na svojem ozemlju. Pri načrtovanju prihodnjih ukrepov bo treba najti ravnotežje med varnostjo, svobodo in človekovimi pravicami, kar bo zagotovo velik izziv.

Kako komentirate domnevo, da naj bi eden od pariških napadalcev potoval po balkanski begunski poti, menda tudi skozi Slovenijo?

Po naših informacijah ta človek ni prečkal slovenskega ozemlja, ker je potoval še v obdobju, ko je bila odprta begunska pot čez Madžarsko. To pomeni, da begunski val ni le humanitarni problem, ampak tudi varnostni izziv. Prepričan sem, da so se v množico beguncev lahko pomešali tudi ljudje, ki imajo slabe namene.

Bili ste prvi predstavnik vlade, ki je začel javno napovedovati postavljanje ograje na meji. Zakaj?

Kot minister za zunanje zadeve natančno spremljam dogodke in imam veliko pogovorov na evropski ravni in širše. Iz vseh teh pogovorov lahko sklepam, da begunski val ne bo popustil in da se ne bo hitro preusmeril na nove poti. Glede na podatke o številčnosti beguncev po državah okoli Sirije lahko sklepamo, da bo begunski tok močan in dolgotrajen, zato je bilo pričakovati, da bo treba na meji prej ali slej postavljati tehnične ovire, s katerimi bi lažje obvladali pretok. Potrditev potrebe po tehničnih ovirah sem dobil, ko so se migranti na naši južni meji prvič razpršili.

Ste bili pri postavljanju ograje na meji sprva osamljeni?

Na začetku je zahtevalo veliko naporov, da so nekateri člani vlade doumeli razsežnost problema. Danes je vsem jasno, da je zadeva izjemno resna in da imamo krizne razmere. Ko meje še niso bile obremenjene, je bilo težko prepričati, da je treba ukrepati; a to ni problem le v Sloveniji, tudi na srečanju zunanjih ministrov EU v začetku septembra smo zunanji ministri Slovenije, Avstrije in Madžarske komaj prepričali druge ministre, da gre za evropski problem. Po zadnjih dogodkih je seveda vsem jasno, pred kakšnim izzivom je celotna EU. V Sloveniji so na začetku mnogi dvomili o ograjah na meji in spremembah zakona o obrambi, vendar sem prepričan, da se je javno mnenje zelo spremenilo.

Ograje na meji se predstavljajo kot rešitev, za zgled se postavljata Madžarska in Viktor Orbána, ki zdaj trdi, da zanje begunskega problema ni več. Pa ga res ni več?

Problem migracij je treba gledati večplastno. Menim, da ograje niso rešitev, sem pa prepričan, da so kratkoročna rešitev, ker rešujejo problem v nekem trenutku. Slovenija kot resna država dolgoročno ne more dopustiti, da bi tekli migracijski tokovi po njenem ozemlju daljše obdobje. Zato v tem kontekstu pričakujemo resnejši pristop EU. To se že kaže z vrhom EU-Turčija in političnim procesom iskanja rešitve za Sirijo na Dunaju. Kot vlada smo dolžni zaščititi prebivalce in begunce, zato so na meji začasne tehnične ovire.

Ko je vlada sprejela odločitev o postavljanju ograje na južni meji, ste se odpravili v Italijo in Avstrijo, ne pa na Hrvaško. Zakaj?

Še pred mesecem, dvema so vsi, razen nekaj izjem, močno dvomili o tehničnih ovirah na meji. Zdaj dvomov ni več in tako v Italiji kot v Avstriji slovenski ukrep dobro razumejo. Nekatere stvari morajo pač dozoreti. Glede Hrvaške pa je tako, da sva si s premierom Mirom Cerarjem razdelila naloge – jaz sem šel v Rim in na Dunaj, Cerar pa je neposredno komuniciral s hrvaškim premierom Zoranom Milanovićem, ker je on tam ključna oseba. Nesmiselno bi bilo komunikacijo o tehničnih sredstvih na meji prepuščati posameznim ministrom, ker vse odločitve sprejema Milanović. Vedeti je tudi treba, da je bila Hrvaška takrat v specifičnem povolilnem obdobju.

Na Dunaju in v Rimu smo se pogovarjali o marsičem, tudi o črnih scenarijih, če bi se begunski tok razpršil. Govor je bil tudi o konkretnih oblikah pomoči na slovensko-hrvaški meji. Z avstrijskimi kolegi smo govorili o zagotavljanju pretočnosti migracijskega toka, izmenjali smo tudi informacije o razmerah na terenu. Moj obisk na Dunaju je potekal ravno v obdobju, ko je avstrijska koalicija razpravljala o postavljanju tehničnih ovir na Šentilju, in lahko rečem, da so se odrekli postavitvi 25-kilometrske ograje na Šentilju tudi po mojem obisku. Namesto tega sem jim predlagal, naj Avstrija in Nemčija pomagata Sloveniji pri varovanju južne schengenske meje.

Iz različnih informacij lahko sklepamo, da druge članice EU dvomijo o sposobnosti Slovenije, da bi ustrezno varovala meje.

Ne, to ni res, ker na vseh srečanjih, tudi v Bruslju, Sloveniji čestitajo za dobro delo na južni meji. Ključni trenutek v begunski zgodbi bo vrh EU-Turčija, ki bo potekal konec novembra ali v začetku decembra, do takrat pa se kaj občutno ne bo spremenilo.

Kako komentirate navedbe nekaterih nizozemskih medijev, da nizozemska vlada razmišlja o vzpostavitvi minischengna – v njem bi bile države Beneluksa, Nemčije in Avstrije, Slovenija pa ne.

V evropskih kuloarjih se te dni dogaja marsikaj. Slovenija je del schengenskega režima in tako bo ostalo. Ključna pozornost je zdaj usmerjena v iskanje rešitev za zavarovanje zunanje evropske meje, ki je med Grčijo in Turčijo. Če bo kdo želel Slovenijo riniti iz česarkoli, potem bom vsem zelo jasno povedal, da bi to bil korak k eroziji EU. To bi pomenilo tudi postavljanje notranjih meja znotraj schengna. Razpad schengenskega sistema bi predstavljal prvi korak k eroziji EU, zato ne verjamem v špekulacije o minischengnu.