Federalni Nemci za Evropo po svojem zgledu

Berlin – Nedavna vseevropska raziskava instituta YouGov za časopis Die Welt je pokazala, da so Nemci veliko bolj naklonjeni Evropski uniji od Francozov in Britancev, kljub temu pa bi radi, da bi se Evropa združevala po njihovih predstavah. Federativno torej.

Številni Nemci ostro kritizirajo »centralizem in dirigizem« v delu bruseljskih ustanov in še posebej evropske komisije. Z zahtevo po vrnitvi vrste pristojnosti na tokratnih volitvah v evropski parlament nastopa stranka Alternativa za Nemčijo, ki sicer ne more računati na veliko glasov, je pa zelo glasna.

Ker so nemški poskusi nadvlade nad drugimi Evropejci v 20. stoletju dvakrat prinesli grozljivo trpljenje vsem, pa se številni Nemci kljub temu živo zavedajo mirovnih koristi evropskega združevanja. Manj kritični so tudi zato, ker jim gre zdaj bolje kot drugim, večina pa verjame, da so si blaginjo zaslužili z lastnim odrekanjem in razvojem. V kolektivno nemško zavest so vtisnjene gospodarske lekcije iz druge polovice 20. stoletja, zato mnogi kljub evropski naravnanosti ne zaupajo pretesnemu združevanju. »Evropa ni enotna zemljepisna gmota kot Severna Amerika, Rusija ali Kitajska, ampak združba otokov in polotokov, majhen rt na zahodnem koncu evroazijskega ozemlja ter hkrati vzhodna obala atlantskega sistema,« je pred kratkim pisal omenjeni dnevnik. »Evropa se sicer imenuje celina, kar nakazuje celoto, zemljepisno in zgodovinsko pa je že stoletja centrifugalna.«

Različna politična pripadnost tudi v Nemčiji prinaša različne predstave o Evropi, k bolj federalnemu razumevanju evropskega združevanja pa napeljuje tudi nemška zgodovina. Država se ne imenuje zaman Zvezna republika Nemčija. Njena parlamentarna ureditev poleg skupaj izvoljenega bundestaga vsebuje tudi iz zveznih dežel sestavljen bundesrat, česar ni mogoče spremeniti z nobeno večino.

V nasprotju z drugimi podobnimi državami svoje dežele v zgornjem domu parlamenta predstavljajo predsedniki vlad, in ne posebej izvoljeni senatorji ali poslanci brez povezav z upravljanjem območij, s katerih izhajajo. Tudi o šolskih, kulturnih in številnih drugih zadevah na zvezni ravni odločajo le z dogovarjanjem pristojnih iz posameznih dežel. Zgodovinarji poudarjajo, da nemška federativnost, ki so jo vrnili po nacistični diktaturi, izhaja iz tradicije od svetega rimskega cesarstva naprej, še posebej pa iz časov nemškega združevanja v 19. stoletju. Tudi zato številni Nemci cenijo svojo kanclerko Angelo Merkel, ki je med reševanjem evrske krize preprečila samodejno prenašanje proračunskega denarja z enega konca celine na drugega, saj se tudi doma jezijo nad tistimi deželami, ki živijo na račun drugih. Tudi nemški predlogi o proračunskem združevanju so zastavljeni tako, da bi vsaki državi pomagali k življenju v mejah zasluženega.

Nemci se radi hudujejo nad absurdnimi predpisi iz Bruslja, denimo nad predpisovanjem električne porabe kuhalnikov kave, in pogosto pozabijo pohvaliti spremembe, ki so jim všeč, na primer nižanje tarif za prenosne telefone. Za ekscese »tistih iz Bruslja« uporabljajo pojem »regulatorsko besnilo« in strokovnjaki predvidevajo, da večina tokrat sploh ne bo šla volit. Dokler se Evropa združuje v skladu s predstavami, ki so koristile tudi njim, ji je večina Nemcev zelo naklonjena in je zanjo pripravljena tudi marsikaj žrtvovati.