Generalni sekretar EP: »Če ljudje niso zadovoljni s politiko, jo lahko spremenijo«

Bruselj – Nekateri v evropskem parlamentu (EP) opisujejo njegovega generalnega sekretarja kot princa teme, za druge je eden najbolj nadarjenih političnih strategov. Oboji se strinjajo, da je nemški ekonomist Klaus Welle, nekdaj sekretar konservativne Evropske ljudske stranke, eden vplivnejših funkcionarjev v Bruslju.

Evropske volitve bodo letos prvič potekale v skladu z lizbonsko pogodbo, pri čemer se bo pri izbiri prihodnjega predsednika evropske komisije upošteval izid volitev. To se je sicer v praksi upoštevalo že prej – dosedanji predsednik Barroso prihaja iz zmagovalne Evropske ljudske stranke (EPP). Kaj je tokrat torej drugače, kakor zatrjujete v predvolilnem sloganu?

Gre za tri stvari. Po novem imamo jasno pravno podlago v lizbonski pogodbi. Drugič, predsednik evropskega sveta se mora o kandidatu posvetovati prej, česar doslej ni bilo, torej imamo formalno vzpostavljen posvetovalni proces. Kako bo potekal, moramo še doreči, je pa to pomembna sprememba. Tretjič, evropski parlament bo odslej izvolil predsednika evropske komisije, s čimer dobiva močnejšo vlogo v celotnem procesu. Torej parlament ne potrjuje kandidata, ampak ga izvoli.

S to potezo nameravate prepričati volivce, da njihov glas šteje in s tem povečati akutno nizko volilno udeležbo?

Trend padanja volilne udeležbe v zadnjih dvajsetih letih ni nekaj, kar je značilno samo za evropske volitve, ampak tudi za nacionalne. Volitve na evropski ravni niso nobena posebnost. Menim pa, da bodo za to, da se trend obrne, potrebne ne samo ene, ampak še vsaj troje volitve. Bi pa sprememba, da se lahko izbira med točno določenimi kandidati za položaj v izvršni oblasti, kakršna je vodenje evropske komisije, lahko obrnila trend.

Po podatkih Eurobarometra bi 70 odstotkov državljanov EU predsednika evropske komisije rado volilo neposredno.

Takšne volitve bi bile še bolj neposredne od volitev predsednika Združenih držav Amerike, kjer imajo elektorski sistem. Ker je tam sistem bolj razvit kot v EU, tega v bližnji prihodnosti ne vidim.

V enem od govorov ste dejali, da je v evropskem parlamentu presežek demokracije. Lahko to pojasnite?

Razlika med evropskim in nacionalnimi sistemi je, da sta v teh parlamentarna večina in vlada zelo tesno povezani. Če se parlament o neki temi, sploh pomembnejši, ne strinja z vlado, mora ta odstopiti in parlament se razpusti. V evropskem sistemu pa je tako – v tem je podoben ameriškemu –, da lahko parlament izbere lastno pot, povsem neodvisno od predloga evropske komisije. Njen predlog lahko sprejme, zavrne ali nanj vloži amandmaje. Gre za neodvisna pogajanja med parlamentom, državami članicami in evropsko komisijo. To je povsem drugačna izhodiščna točka, podobna je samo še v ameriškem sistemu in poteka na ravni med domom, senatom in administracijo.

Druga razlika, ki prinaša dodatno stopnjo svobode, je, da poslanci v evropskem parlamentu ne morejo biti ne preveč nagrajeni ne preveč disciplinirani, če njihova mnenja odstopajo. Vsi zaslužijo enako, medtem ko je v nacionalnih parlamentih pogosto tako, da višje ko se poslanec vzpenja, višja je tudi njegova plača. V evropskem parlamentu so vsi plačani enako, hkrati ne morejo ničesar izgubiti, zato so zelo samostojni. Kar je pomembno, je tudi to, da štejejo argumenti, saj ni fiksne koalicije. V evropskem parlamentu se koalicije ustvarjajo na podlagi tematike in člani med seboj ravnajo s spoštovanjem, kar pomeni, da mnenje poslanca ni nujno napačno samo zato, ker je ta v manjšini.

Državljani so v številnih evropskih mestih v zadnjih nekaj letih množično protestirali proti odzivu politike na krizo. Je bil odziv Bruslja na zahteve državljanov ustrezen?

Ključno je, da imajo ljudje izbiro. Lahko se odločijo, v katero smer bomo šli in če niso zadovoljni s politiko, jo lahko spremenijo. Zdaj imamo v EU mehanizem, s katerim to lahko uresničijo. Možnost, da so kandidati za evropskega komisarja znani, je pomemben element izbire.