Gluhi telefoni med Ljubljano in Zagrebom

Ljubljana, Zagreb – Odnosi med sosedama, Slovenijo in Hrvaško, so ohlajeni. O tem nihče ne dvomi, nerešenih vprašanj pa je spet veliko: ljubljanska banka, različni pogledi na izvajanje arbitraže, mešana meddržavna komisija se ni sestala že od sredine leta 2012.

Konec januarja letos je zagrebško sodišče odločilo v prid tožbama Zagrebačke banke in Privredne banke Zagreb proti Ljubljanski banki (LB) in NLB v dve desetletji dolgem sporu o prenesenih deviznih vlogah hrvaških varčevalcev nekdanje zagrebške podružnice LB. Odločitvi zagrebškega sodišča sta bili prvi odločitvi po lanskem podpisu tako imenovanega bančnega memoranduma z Mokric. Prvostopenjski sodb še nista pravnomočni.

Na odločitev se je odzval šef slovenske diplomacije Karl Erjavec in dejal, da sodba pomeni »neposredno kršitev memoranduma, ki smo ga s Hrvaško podpisali lani na Mokricah, saj je bilo ob podpisu memoranduma jasno, da se državi zavezujeta, da bodo vsi postopki ustavljeni, dokler ne bo končne rešitve v okviru nasledstva.« Erjavec je pred kratkim šel še dlje:

»Hrvati so nas na neki način izigrali.« V tednih in mesecih po odločitvi je slovenski zunanji minister razočaranje nad jugovzhodno sosedo nekajkrat opisal, da so se »odnosi med državami zelo ohladili«, in dodal, da tudi na osebni ravni s hrvaško kolegico. »V zadnjem času nimam stikov s hrvaško zunanjo ministrico Vesno Pusić,« se je pridušal Erjavec pred novinarji.

Izigrani ob memorandumu

Hrvaška stran noče ocenjevati odnosov med državama, pozornemu opazovalcu sosedskega političnega dogajanja pa je povsem jasno, da obstaja veliko razočaranje, vsaj na slovenski strani, ker je hrvaška stran izigrala dogovor, zapisan v memorandumu z Mokric, da bodo hrvaške tožbe proti LB in NLB ustavljene do dokončne rešitve tega nasledstvenega vprašanja. Tožbe se izvajajo naprej, kot da se ni zgodilo nič. »Ta spor je na žalost popolnoma spolitiziran. Če bi bil spor le bančni, kot ga predstavljajo, bi se pogovarjali tudi o terjatvah LB do hrvaških podjetij, ki znašajo več kot milijardo evrov. Volivcev pa se s temi žalostnimi zgodbami že dolgo ne da več motivirati,« pravi slovenski veleposlanik na Hrvaškem Vojko Volk.

Banka in omenjeni spor pa nista edini sporni točki med državama. Pred kratkim je namreč slovenski šef diplomacije presenetil s predlogom spremembe arbitražnega sporazuma o reševanju spora o meji tako, da bi ustno razpravo odprli za javnost. Erjavec je celo pripomnil, da naj bi se Hrvaška s tem predlogom celo načelno strinjala, vendar je uradni Zagreb in zunanje ministrstvo to »načelnost« takoj zanikalo in dalo vedeti, da se pač nadaljuje »igra gluhih telefonov«. Po informacijah s slovenske strani, je bila Hrvaška v začetni fazi arbitražnega postopka naklonjena ideji transparentnosti postopka, a so v Ljubljani ocenjevali, da to ni primerno, ko je še potekalo oblikovanje memoranduma in odgovora nanj s protimemorandumom. Ko bi se proces nadaljeval z ustno obravnavo pred arbitražnim sodiščem, pa se po ocenah iz Ljubljane ne bi bilo treba več skrivati pred javnostjo. Slovenija meni, da bi bilo prav, da bi bil arbitražni postopek v zaključni fazi javen, saj bi javnost tako vedela, brez političnih in pravnih trikov, za kaj v tej arbitraži v resnici gre.

Medtem ko si Slovenija prizadeva za ohranitev stika z odprtim morjem, kot ga je vedno imela, si Hrvaška za to, da Slovenija prav ta teritorialni stik z odprtim morjem izgubi.

Mešana komisija nazadnje 2012

Na slovenskem zunanjem ministrstvu v uradnem komentarju o odnosih med sosedoma poudarjajo, da ima Slovenija s sosednjo Hrvaško eno najbolj razvejanih mrež odnosov, ti pa so funkcionalni in se odvijajo na različnih ravneh. Vsa nerešena vprašanja, »med katerimi sta trenutno najopaznejši vprašanji prenesenih deviznih vlog varčevalcev nekdanje LB in državne meje, še vedno zahtevajo veliko časa in prizadevanj.« To, denimo, najbolj dokazuje dejstvo, da se mešana slovensko-hrvaška komisija za reševanje vprašanj ni sestala že od sredine leta 2012. Nazadnje so se sestali v Sloveniji, naslednje srečanje bi moralo biti na Hrvaškem, vendar nikoli ni bilo sklicano. Državi sta pred leti ustanovili tudi številne specializirane mešane komisije (premoženjsko-pravno, za razgradnjo Neka, vodno-gospodarsko, za varovanje Jadrana, za SOPS), ki se prav tako ne sestajajo prav pogosto.

Več volje kot denarja

Vendar pa v vsej zgodbi ne smemo mimo najnovejših gospodarskih kazalnikov.

»Rezultati blagovne menjave med državama so vsaj delno tudi posledica vstopa Hrvaške v EU in vsekakor prijetno presenečenje, devetodstotna rast

(2,5 milijarde evrov) je v teh razmerah res velik uspeh, še posebno za Hrvaško, ki je izvoz v Slovenijo povišala za skoraj 13 odstotkov. Še pomembnejša je napoved rasti BDP v Sloveniji za tekoče leto ter obojestranska rast pri uslugah in turizmu. Pregovor pravi, da je uspeh soseda blagoslov za oba, v našem primeru je to gotovo res,« pravi veleposlanik Volk. Še zdaleč pa ni zanemarljiva niti zgodba o prodaji ali nakupu, pač odvisno, s katerega konca gledamo, Mercatorja. Slovenski veleposlanik na Hrvaškem o tem meni: »Tudi ta jara kača, imenovana Agrokor-Mercator, je močno spolitizirana, tudi tu je v ospredju predvsem usoda bank. Vse preveč na silo se prodaja in preveč na silo se kupuje, ne zdi se, da so poslovni interesi res v ospredju, saj vse bolj postaja jasno, da ima hrvaški Agrokor več volje kot denarja.«

Hrvaška zunanja ministrica za oceno odnosov med sosedama ni bila dosegljiva, nobenega dvoma pa ni, da se med državama »igra gluhih telefonov« nadaljuje. Začetek arbitražnega postopka in najbrž skorajšnje nadaljevanje še kakšnega sodnega »bančnega« postopka« pa bi utegnili razmere le še malo bolj zaostriti, saj so na Hrvaškem politične stranke že začele (neuradno) predvolilno kampanjo pred majskimi evropskimi volitvami in decembrskimi predsedniškimi volitvami.