Nujni premislek pred nedeljsko odločitvijo

Drugi tir ne sme biti politična igrača ali priložnost za špekulacijo.

pet, 22.09.2017, 06:00

Koper – Čeprav nasprotniki zakona o drugem tiru trdijo, da nasprotujejo le zakonu in ne drugemu tiru, bi bila posledica zavrnitve zakona predvsem bistveno poznejša gradnja tira. To pomeni, da kljub drugačnim predreferendumskim deklaracijam z zavrnitvijo zakona novo železniško povezavo potiskamo v zelo negotovo prihodnost. Nasprotnikom gradnje so se včeraj pridružili tudi zaposleni v Luki Koper.

Prvič v dvajsetih letih smo tik pred tem, da Direkcija RS za infrastrukturo izbere izvajalca za pripravljalna dela v enem najpomembnejših infrastrukturnih projektov v državi. To je korak, ki ga do zdaj ni zmogla nobena vlada. Nasprotniki sedanje ji tega koraka očitno ne privoščijo. Pri tem jih sploh ne zanimajo gospodarske posledice zavrnitve projekta.

Večkrat smo že zapisali, da bi dograditev dvojnega tira imela veliko pozitivnih učinkov: od ekoloških do varnostnih, predvsem pa bi omogočila za vsaj 25 do 30 odstotkov več logističnih poslov. To pomeni vsaj od 200 do 300 milijonov evrov prihodkov več na leto. Po naših izračunih bi gradnja dvojnega tira lahko stala tudi več od zdaj predvidenih 1,2 do 1,3 milijarde evrov, pa bi se še vedno izplačala. Pri izračunih namreč nismo upoštevali ekologije in varnosti, ki ju preprosto ni mogoče ovrednotiti v denarju. Tega vidika v predreferendumskih razpravah nihče ni utemeljeno predstavil.

Vsa ugibanja o cenah drugega tira so jalova. Dejansko vrednost naložbe bo pokazal mednarodni razpis. Za gradnjo 1200 metrov izvlečnega tira je spomladi 2016 prišlo 11 ponudb izvajalcev v vrednosti del od 5,92 milijona do 16,23 milijona evrov, vlada pa je predvidevala še deset milijonov evrov dražjo gradnjo. Posel so dobili najcenejši ponudniki Kolektor Koling, CPG in CGP. Če se že izvajalci tako razlikujejo v ponujenih cenah, koliko bolj se razlikujejo politični izračuni.

Tehnična transparentnost projekta. Dokumentacija za gradbeno dovoljenje je zelo podrobna in ima več kot 20.000 postavk. Pregled tehničnih in finančnih rešitev je poleg države opravila tudi evropska tehnična pomoč Jaspers. Evropski nadzorni organi so temu projektu prižgali zeleno luč in mu od 20 možnih točk dodelili 17 točk.

Trasa projekta. Traso je leta 2005 uzakonila Janševa vlada z državnim prostorskim načrtom. Trasa ni odvisna od zakona in ni bila sporna do začetka leta 2017, ko je postalo jasno, da vlada misli zares. Nikakor ni res, da bi bila trasa lahko krajša od 27 kilometrov, saj fizika narekuje, da za premagovanje višinske razlike 538 metrov, ob predpostavki vsaj 17-promilnega nagiba, zahteva vsaj tolikšno razdaljo. Če bi bila razdalja krajša, bi bila proga bolj strma in zunaj še sprejemljivih standardov. Popoln nesmisel je, da bi se trasa prilagodila željam Italijanov, ker so se ti taktično želeli pridružiti progi (na povsem drugem mestu, ne na spornem ovinku) šele štiri leta po že izbrani trasi.

Za povečavo klikni na grafiko.

Če bi se prihodnja vlada odpovedala sedanji trasi in s tem tudi vsem 52 milijonom evrov, ki so bili vloženi v projekt, načrte, soglasja, dokumente, odkupe zemljišč ..., bi s tem naredila šele manjši del škode. Kajti gradnjo proge bi pomaknili za več kot deset let v prihodnost in s tem povzročili pravi kaos v slovenski logistiki. Da o izgubljenih večmilijardnih poslih ne govorimo. Pri tehničnem izumu, ki ga predlaga Jože Duhovnik, ponujena rešitev nima tehničnih potrdil, ni tehnično preverjena, kakor to zahteva zakon o varnosti v železniškem prometu.

Za povečavo klikni na grafiko.

Luka Koper in Madžari. Najresnejša grožnja zakona o drugem tiru je neznanka z Madžari. Delavci Luke Koper so šele tik pred referendumom napovedali, da bodo glasovali proti zakonu, ker je minister Peter Gašperšič pred kratkim v Kopru nakazal, da namerava država oddati tujim podjetjem skladiščne kapacitete na zemljišču, ki še ni pod koncesijo Luke Koper (je pa na območju pristanišča).

Ves čas vedo, da ima to, da državni organi zadržujejo luški razvoj, svoje ozadje. In opozarjajo, da vlada polmilijardne investicije v elektrifikacijo proge Pragersko–Hodoš (kot tudi vseh drugih vlaganj) ni opravila s posebnim zakonom. V zakonu ni jasno opredeljeno, kaj naj bi zares dobili Madžari za svojih 200 milijonov evrov vložka. O tem bo govor šele ob ratifikaciji sporazuma z Madžarsko v parlamentu.

Možni scenariji:

Za povečavo klikni na grafiko.


A. Zakon ostane

Državni sekretar Jure Leben, ki je prevzel največji del projekta na svoja ramena, je izjavil: »Vrednost je bila inženirsko ocenjena, realno predvidevamo, da bo na mednarodnem razpisu malo nižja, kot načrtujemo. To bomo videli že pri ponudbah za pripravljalna dela. Če bo zakon dobil podporo, bodo ponudbe za pripravljalna dela odpirali 10. oktobra.«

Če zakon obstane, še ne pomeni, da so zagovorniki drugega tira dokončno zmagali. Ob izbiri izvajalca se lahko na takšno izbiro pritoži več drugih »nezadovoljnih« ponudnikov. Vseh teh pritožb ne bi mogli obdelati v nekaj mesecih, ampak bi se njihovo reševanje vleklo – pol leta in več – vsaj do volitev.

Ministrstvo je šele pred dvema tednoma na Arso podalo vlogo, ali je mogoče širiti tri servisne predore po predhodnem državnem prostorskem načrtu (DPN) ali pa bi morali za širitev servisnih cevi izdelati novo okoljevarstveno soglasje. Za samo širjenje cevi soglasja ne bodo potrebovali. Za gradnjo novega vzporednega tira mora vlada v prihodnjih mesecih izdelati strokovne in pravne podlage, da začne postopek za pripravo novega DPN za drugi »drugi tir«. Sprejemanje novega DPN za vzporedni tir bi lahko bilo izpeljano v krajšem času kot prvega DPN, ker je bilo že ob prvem izdelanih veliko raziskav na trasi (geologija, hidrologija, arheologija in druge raziskave). Novi DPN se lahko vleče dve ali tri leta, več pa ne.

B. Referendum zavrne zakon

Jure Leben: »V tem primeru bom predlagal, da vlada v tem mandatu opusti projekt, da počakamo novo vlado. Jaz ne bom tisti, ki bi šel v projekt brez jasnih in čistih računov. Če bi začeli kljub padlemu zakonu, bi bili v istem položaju kot pri vseh drugih investicijah v infrastrukturo, potem bi pa res obremenili davkoplačevalce.«

Vlada bi morala vrniti predvidoma 25 milijonov evrov evropskih sredstev iz instrumenta za povezovanje Evrope. Padlo pa bi še za 163,5 milijona evrov sredstev iz t. i. blending razpisa. 

Predstavniki vlade ves čas trdijo, da nimajo plana B, čeprav iz nekaterih podtonov v izjavah premiera Mira Cerarja sklepamo, da ni povsem tako. Sklepamo, da bi lahko Direkcija RS za infrastrukturo vseeno nadaljevala pripravljalna dela in počakala leto dni, po tem času pa bi lahko sprejeli nov, podoben ali spremenjen zakon o drugem tiru ali pa gradili po ustaljenem modelu iz proračuna. 

Teoretično je seveda mogoče, da bo prihodnje leto izvoljena povsem druga vlada, ki bi se morda lotila gradnje povsem drugače. Kaj naj si mislijo davkoplačevalci, če bi Slovenija že drugič zapravila več kot 200 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev, pa morajo seveda premisliti pred nedeljskim referendumom.

Prijavi sovražni govor