Tiskane izdaje
Ljubljana – Referendum o arhivih se je v javnosti zreduciral na besedi ZA ali PROTI. Glas ZA je glas za spremembo zakona. Ministrstvo za kulturo v svojem oglasu trdi, da je to tudi glas za arhive, »odprte za vse«. Pobudniki referenduma pravijo drugače. Po njihovem odprtost arhivov zagotavlja glas PROTI.
Stvari niso tako preproste, kot nakazujejo besede iz predreferendumske kampanje. Pri dostopanju do arhivskega gradiva namreč obstajata dva temeljna interesa. Prvi je pravica vedeti, in iz tega razloga je treba arhive čim bolj odpreti. Drugi je varovanje občutljivih osebnih podatkov.
Sedanji zakon iz leta 2006 zagotavlja naslednje: »Če je tajna služba vohunila za še živečim človekom, če je zbirala podatke o njegovem zdravstvenem stanju ali spolnem življenju, o izjavah, ki jih je dal v krogu, kjer je mislil, da je povsem varen, in so te intimne narave in se nanašajo na družinsko življenje, te zadeve ne smejo priti v javnost, če je človek še živ ali če je mrtev manj kot deset let,« pravi arhivist in zgodovinar dr. Dragan Matić, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana in nekdanji direktor nacionalnega arhiva. Tega je vodil dvakrat in bil obakrat odstavljen, je povedal v intervjuju za junijski Delo De Facto.
Zapletlo se je, ker ta zakon, ki je bil sprejet v času prve Janševe vlade, ni preciziral, kako se izvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov. »Imate na primer dokument, ki je dolg deset strani, in v njem so omenjeni trije ljudje. Gre za občutljive, intimne stvari. Kako bomo nekomu, ki si to želi gledati, ker ima legitimen interes, ker dela raziskavo o zločinih Udbe, to pokazali, hkrati pa zaščitili občutljive osebne podatke? Imamo več možnosti. Celoten dokument lahko razglasimo za nedostopen. Ali pa ga skopiramo in izvedemo anonimizacijo, kar pomeni, da občutljive osebne podatke počrnimo. Raziskovalec ima pravico raziskovati Udbo kot organizacijo, ki je v določenem obsegu svojega delovanja teptala človekove pravice in zakrivila zločine, nima pa pravice posegati v intimo nekoga drugega.«
Dodatno kategorije
Novela zakona, o kateri naj bi razsodili v nedeljo na referendumu, tako poskuša precizirati, kako naj se izvaja varovanje občutljivih osebnih podatkov, ko to trči s pravico, vedeti. Prinaša tudi dodatno odpiranje določenih kategorij arhivskega gradiva. »Leta 2006 so namreč pozabili navesti nekatere pomembne ustvarjalce nekdanje socialistične ureditve, na primer predsedstvo, vlado in vse druge, ko so naštevali, kaj je dostopno brez omejitev,« dodaja Dragan Matić.
Zapletlo pa se je pri funkcionarjih nižjega ranga. Pobudniki referenduma poudarjajo, da so po prejšnji zakonodaji ti občutljivi osebni podatki bili varovani v vseh primerih, razen v primerih nekdanjih funkcionarjev. Kdo so ti nekdanji funkcionarji, pa ni bilo jasno dorečeno. »Novela pa pravi, da po ustavnopravnem načelu ni dovoljeno kupčkati ljudi na nekdanje in ne-nekdanje funkcionarje, ampak da morajo biti pri varovanju občutljivih osebnih podatkov vsi enako zaščiteni. Temu pobudniki referenduma nasprotujejo, češ da se izenačuje žrtve in storilce.«
Dragan Matić, ki poudarja, da si arhivisti želijo delati strokovno v dobrobit javnega interesa, še dodaja, da so na voljo druge rešitve, če nekdo misli, da je v arhivskem gradivu Udbe ali pa nekdanje SDV karkoli takega, kar skriva zločine, kazniva dejanja. »Naj se sestavi ekipa kriminalistov in zgodovinarjev in naj pregledajo vse to gradivo. Če karkoli najdejo, naj sprožijo ustrezne postopke. Tisti, ki so odgovorni, naj odgovarjajo. Arhivsko gradivo bi moralo biti čim bolj dostopno vsakomur; ampak v celoti, z občutljivimi posebnimi podatki vred, pa res samo izjemoma raziskovalcem, ki imajo raziskovalni cilj, ne pa nekomu, ki si želi dosegati politične cilje oziroma izvajati selektivno lustracijo.«
