Tiskane izdaje
Po januarskih sejah je Kučan Evi Irgl očital, da ni bil korektno povabljen, da so ga na prvi seji diskreditirali, zahteval je tudi opredelitev poslancev v komisiji do ravnanja predsednice.
Pozneje pa je sporočil, da ga na pogovor o preteklosti ne bo, ker najprej pričakuje odgovore na vprašanja, kot so denimo, kako je komisija namesto zaščitnika človekovih pravic postala sredstvo za manipulacije in neutemeljeno obtoževanje nekdanjega predsednika. Kučan je Irglovi v pismih očital celo to, da mu je podtaknila zločin, kar je Irglova zanikala.
»Prišel sem, čeprav nisem dobil odgovora na pismi, ki sem vam jih poslal. (...) Čeprav še vedno nisem dobil preklica vaših trditev. Na seji 10. januarja ste trdili, da sem bil obširno seznanjen z zadevo Stjepan Crnogorac in da se je to zgodilo na seji sekretariata centralnega komiteja zveze komunistov (CKZK). To naj bi dokazovali arhivski dokumenti. Neposreden rezultat seznanitve naj bi bila likvidacija Crnogorca. Nič od tega ni res. Pričakujem preklic teh vaših trditev in opravičilo,« je dejal Kučan, ki je na seji po uvodnih pojasnilih predsednice Eve Irgl (SDS) in protestih Majde Potrate (SD) in Jerka Čehovina (PS) proti načinu vodenja Irglove, dobil prvi besedo.
Nekdanji predsednik Kučan je povedal, da na seji sekretariata o Crnogorcu ni bilo govora in tudi ne na nobeni drugi seji, na kateri je takrat sodeloval.
Irglovi je Kučan očital, da je poslancem zamolčala magnetogram te seje, ki trditve o njegovi obveščenosti postavlja na laž in obžaloval, ker ni objavila celotnega arhivskega gradiva, ker potem po Kučanovi oceni manipulacije ne bi bile mogoče. »O lažnivosti vaših trditev pa bi se lahko prepričali vsi, ki jih zanima«, je dejal.
O informacijah zvezne SDV, v katerem se podatki o Crnogorcu pojavijo, pa je Kučan zanikal, da bi bil med prejemniki, ali da bi o tej informaciji takrat govorili, saj so jo prejemniki, med katerimi ga ni bilo, dobili šele kasneje.
Prejemniki so, je povedal Kučan, navedeni na prvi strani dokumenta, ki komisiji tudi manjka, a jo je pridobil sam iz arhiva, da bi se zavaroval pred manipulacijami. »Izkušnja mi pravi, da vaši komisiji ne smem zaupati,« je dejal Kučan in Irglovi predlagal, da obtožbe na njegov račun prevede v ovadbe organom pregona, pred katerimi so osumljenim zagotovljene procesne pravice in so zavarovani pred politikantskimi podtikanji.
Ker s primerom Crnogorac ni bil seznanjen, ne more prispevati ničesar k delu komisije, je dejal Kučan in napovedal, da se na vabila ne bo več odzival, želi pa, da komisija spremenila metode dela in prispeva k objektivnemu pogledu na preteklosti, ki je vse prej kot črnobela. Kučan se je poslancem še zahvalil za pozornost in odšel.
Po Kučanovem odhodu so se vrstile procesne polemike med koalicijskimi poslanci in predsednico Irglovo, ali so očitki nekdanjega predsednika upravičeni, zaradi česar je moral čakati Nikola Štedul, ki je pred komisijo prišel kot priča, ki je leta 1988 preživela poskus likvidacije.
Čeprav sta ga, ko je v Veliki Britaniji sprehajal psa, dva naboja iz pištole z glušilcem zadela v usta in štiri v telo, je preživel. Atentator bi naj orožje dobil na tedanji jugoslovanski ambasadi.
Štedul je opisal, da je hotel vozniku avtomobila pomagati z informacijami, ker je domneval, da se je izgubil, ta pa ga je najprej ustrelil v usta. Po njegovem pričanju je raziskovalec Roman Leljak povedal, da dokumenti iz slovenskega arhiva kažejo, da je bil Milan Dorič Hanzi, ki bi naj za denar za nakup gostilne v Nemčiji v 70. letih prejšnjega stoletja likvidiral Martinovića v Avstriji, vključen v dogajanje pri tem neuspešnem atentatu na Štedulja in s tem tudi slovenska SDV, za katero je Hanzi delal vsaj še v času osamosvajanja.
