Tiskane izdaje
Ljubljana – Klavdija Markež je kandidaturo za ministrico za izobraževanje, znanost in šport sprejela v času, ko se v šolstvu tudi zaradi varčevanja spopadajo s številnimi problemi. To je sicer področje, ki za svoj razvoj potrebuje veliko stabilnosti, a se ministri na njem vrtijo kot na vrtiljaku.
Med pripravo zakona o visokem šolstvu se je že pokazalo, kako raznoliki so pogledi in pričakovanja vpletenih. Bo ministrica, za katero je premier dejal, da jo bo predlagal, če ne bo našel nikogar boljšega, kos izzivom?
»Premier bi imel mnogo manj težavno izbiro, če bi med sestavljanjem koalicijske pogodbe upošteval pobudo za ponovno vzpostavitev samostojnega ministrstva za visoko šolstvo in znanost. Vodenje teh področij namreč zahteva poznavanje vseh interesnih skupin in njihovih motivov, podrobnosti financiranja ter širši vpogled v znanstveno in izobraževalno dejavnost,« pravi dr. Jernej Zupanc, raziskovalec iz gospodarstva in predstavnik mlajše generacije znanstvenikov.
»Malo je ljudi, ki bi bili ob tem pripravljeni še na vodenje resorjev za vrtce, šport, osnovno in srednje šolstvo. In ob tem še bili 'brez okostnjakov v omari'. Upam, da ima predsednik vlade kakšen adut v rokavu za mesto državnega sekretarja. To bo namreč ključni človek, ki bo vodil pogajanja za dva najbolj vroča zakona: o visokem šolstvu in o raziskovalni dejavnosti.«
Ministrici ni kaj zavidati
Na pomembnost vloge državnih sekretarjev opozarjajo predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al-Mansour. Od kandidatke pričakuje, da se zaveda obsega dela in da je vodenje celotnega resorja zanjo dovolj velik izziv. Pravi, da izkušnje niso vse. Kandidatka lahko veliko informacij dobi tudi od neposrednih sodelavcev na ministrstvu. »Pričakujemo, da bo čimprej dobila vpogled v širino in globino področja ter da bo znala šolski resor modro voditi ob podpori državne sekretarke in vseh drugih na ministrstvu. So pa odločitve ministra samostojne, in ne zavidam ji vložka, ki ga bo morala vsaj na začetku prispevati glede na to, da vseh segmentov resorja ne pozna.«
Fani Al-Mansour je ob tem poudarila dobre projekte, ki jih je zastavila prejšnja ministrica in ki so med drugim povezani s poklicnim in strokovnim izobraževanjem (vprašanje vajeništva ali normativov in standardov), prenovo gimnazij in področjem izobraževanja odraslih. »Ne morem oceniti, ali bo kos vsem izzivom, ker je ne poznam, menim pa, da jim bo, če je pripravljena garati. Prejšnja ministrica se z nami kdaj morda ni strinjala, nam je pa znala prisluhniti, in to je pomembno.«
Predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije Milan Rejc pa je dejal, da bi kandidaturo Markeževe težko komentiral, ker kandidatke ne pozna, izpostavil pa je, da je za vsakega njegovo področje najpomembnejše: »Brez dobrega šolstva tudi država težko napreduje. Počakajmo, pa bomo videli, dejanja bodo povedala svoje.«
Ministrovanje vse težje
Ob primeru kandidatke za šolsko ministrico prihajajo na plan vprašanja, kakšne lastnosti, kompetence in znanja bi morala imeti oseba, ki naj bi prevzela vodenje nekega ministrstva. Je v današnjih razmerah, ko se zdi, da postaja merilo za izbiro ministrskih kandidatov izhodišče »manj kot vedo o tebi, bolje je«, mogoče kakovostno voditi katerikoli resor? Ali še lahko pričakujemo, da bodo ministrski kandidati obvladovali svoje področje in vedeli, kaj bi bilo treba v njem postoriti? Kakšna je verjetnost, da bodo to, česar se lotevajo, počeli dobro?
Odgovore malokdo išče na glas. Morda najbolj slikovito je to pojasnil dr. Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan, ko je dejal: »Upam, da bo dala težo raziskavam in razvoju in da bo sodelovala s sfero. Kakšna osebnost in s katerimi kompetencami pa je primerna za ministrsko mesto, nisem nikoli komentiral. To je stvar politike.«
Politiki – sedanji in prejšnji – vedo, da je vodenje ministrstva zahtevno; v današnjih časih toliko bolj kot v preteklih, ko se je država šele postavljala na noge. A tudi oni so v svojih komentarjih redkobesedni. Nekdanji šolski minister dr. Slavko Gaber kandidature Klavdije Markež ni želel komentirati, ker tega praviloma ne počne, po njegovem to ne bi bilo spodobno.
Tudi dr. Žiga Turk je bil v izjavah skop, je pa dejal, da tudi v Švici nihče ne pozna ministrov. Na svojem blogu je sicer zapisal: »To je ta švicarski model vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko. Potrebujemo samo še švicarske tehnokrate. In podjetnike. Ure. Smučišča. Čokolade. Ricolo. Želim ji uspešno delo, ker so uspešni ministri dobri za vse.«
Nemogoče je soditi vnaprej
Ministrica bo uspešna, pravijo posamezniki, ki se sicer niso želeli izpostaviti v javnosti, če se bo pripravljena učiti, razmišljati, poslušati in slišati. Tak položaj terja tudi menedžerske sposobnosti, saj minister vodi in upravlja sistem, v katerem je zaposlenih več sto strokovnjakov. Kandidat je lahko neznan in resorja lahko ne pozna posebej dobro, mu pa bo kot ministru uspelo, če ga bo znal voditi.
Je torej Klavdija Markež primerna kandidatka za ministrico? O tem, poudarjajo sogovorniki, se ne da soditi vnaprej. Če bo imela politično moč, bo kot ministrica uspešna. Brez nje ne bo mogla doseči tako rekoč ničesar.
