»Zamenjava zunanjega ministra je samo vprašanje časa«

Ljubljana – Položaj, v katerem je država, ocenjuje evropski poslanec Lojze Peterle. Pred četrt stoletja je vodil vlado, ki je ustanovila državo, bil je zunanji minister v vladi naslednika Janeza Drnovška in je najbrž najbolj prepoznaven krščanski demokrat med politiki.

Pred četrt stoletja ste v teh dneh šele nekaj mesecev vodili prvo demokratično izvoljeno vlado, ki je že začenjala postopke za osamosvojitev. Je mogoče tisto izkušnjo primerjati z letom vladanja Mira Cerarja?

Tista izkušnja je neprimerljiva. Takrat smo imeli nekaj glavnih nalog: osamosvojiti Slovenijo, jo demokratizirati in jo obrniti v smer Evrope ter evroatlantskih povezav. To smo tudi uspešno opravili. Primerjavo z današnjim časom vidim v tem, da je položaj znova zelo zahteven, zelo zapleten in že vrsto let zahteva hitro odločanje. Če primerjamo po tem kriteriju, primerjava ne vzdrži. Mi v letu vladanja nismo pisali belih knjig in napovedovali priprav. Osamosvojitev smo izvedli, zmagali vojno, uvedli svoj denar in dosegli mednarodno priznanje. Dinamika je bila izjemna.

Danes je ne vidim. Že nekaj vlad zapovrstjo napoveduje reforme, vendar jih nobena ne izvede. Velikega zadolževanja ne štejem med reforme. Z vsakim dnem odlašanja reform smo bolj podobni Grčiji, kljub sedanji gospodarski rasti, ki je ljudje še ne čutijo v žepih.

V zadnjih dneh je skupnost pretresla objava pogovorov med že nekdanjim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko predstavnico pri arbitražnem sodišču Simono Drenik. Oba sta odstopila. Kako to ocenjujete?

Šlamastika, neprofesionalnost, nedržavotvorno ... Odstopa sta nujna in logična posledica, ne pa rešitev. Gre za širši in globlji problem delovanja slovenskega državnega oziroma političnega aparata. Resni in urejeni državi se kaj takšnega preprosto ne bi smelo zgoditi.

Kako ocenjujete vlogo zunanjega ministra Karla Erjavca?

Ne bo rad govoril o imenu, ampak o načinu ravnanja. Zgodilo se je v njegovem resorju in po svetu bi v takšnem primeru govorili o objektivni odgovornosti. Po tistem, ko je pred meseci sam javno in neodgovorno napovedoval rezultate arbitraže in doživel opozorilo sodišča, sem pričakoval, da se bo nad tem zamislil predsednik vlade. Potem sem samo še čakal, kdaj bo zaropotalo. Zamenjava je po mojem samo vprašanje časa. Nekdo bo moral verodostojno urejati zadeve tudi s Hrvaško.

Smo imeli z zunanjim ministrstvom že večji škandal?

Mislim, da še ne.

Je to le sramota zunanjega ministrstva ali kaže tudi nesposobnost naše obveščevalne službe?

To je predvsem sramota za državo, ne glede na to, kaj si mislimo o metodah sosednje Hrvaške. Lažje bi odgovoril, če bi vedel, kdo je posnel pogovore in posnetke dal naprej. Bomo še videli, kakšna dejstva in razlage bodo prinesle preiskave. Tudi če ne bi imeli nobene obveščevalne službe in ne bi ničesar vedeli o hrvaških dejavnostih, se nam to ne bi smelo zgoditi.

Kakšna se vam je, tudi kot nekdanjemu zunanjemu ministru, zdela vsebina pogovorov med Sekolcem in Drenikovo, kaj doseči na meji?

Seveda ne verjamem v črno-belo zgodbo. Izpadlo je, kakor da smo Slovenci celo na nedovoljen način skrbeli za svoje interese, medtem ko Hrvatje med sabo sploh ne bi komunicirali. Tega ne verjamem. Ne verjamem niti, da so snemali samo Drenikovo in Sekolca. Njunega komuniciranja pa raje ne bi komentiral.

Mejni spori izvirajo iz časov osamosvajanja. Ali bi v zadnjih desetletjih država lahko kje zavila drugače?

Morala bi vztrajati na pozicijah, ki smo jih dosegli v času posredovanja komisarja Rehna. Spomnimo se, da je Hrvaška poskušala enostransko uveljaviti svojo voljo glede meje tako, da je v pristopno dokumentacijo zarisala nedogovorjeno mejo. To se mi zdi, če primerjamo, veliko težji prekršek kot pogovor med Sekolcem in Drenikovo.

Četrt stoletja po prvih demokratičnih volitvah, po katerih ste prevzeli vlado, je bilo slišati tudi razočarane glase, da nova država ni bila uresničitev sanj. Franco Juri je za Delo takrat dejal celo, da smo bili v Jugoslaviji bolj suvereni, kot smo danes. Se strinjate?

S to oceno se nikakor ne morem strinjati. Odpovedali smo se toliko suverenosti kot Nemci, Francozi ali kdorkoli drug v Evropski zvezi. Soodločamo, v nekaterih zadevah tudi s pravico veta, o vseh zadevah, tudi zdaj, ko je šlo za Grčijo ali ko gre za sprejem novih članic. Deliti suverenost na tej ravni z drugimi se mi zdi velika in pomembna zadeva. Kako mi to uveljavljamo, je pa drugo vprašanje, a dosegli smo neprimerno drugačen status, kot smo ga imel nekoč. Predvsem pa je treba opozoriti, da smo v demokratični skupnosti. Kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno ali po njej, pod taktirko komunistov, je zame druga zgodba. Eno je diktatura ene stranke, nekaj povsem drugega pa pluralna demokratična Evropska zveza. Glede sanj pa takole: Slovenija je lepo začela in njena rast je trajala petnajst let. Za ponovno uveljavitev dogovorne ekonomije, razvoj klientelizma in korupcije ni kriva osamosvojitev, ne demokracija, ne Evropa, ampak tisti, ki so državo podredili zasebnim interesom.

Pred četrt stoletja je država decembra izvedla plebiscit. Koliko je bilo poleti takrat dopusta?

Prav veliko dopusta se ne spomnim. Vlada je bila zavezana osamosvojitvi, projektu, s katerim je Demos zmagal na volitvah. Če ne bi zmagal, plebiscita ne bilo. Vesel sem, da je bila tako odločna večina ljudi za samostojno državo. Vlada ni imela veliko dopusta. Mislim, da sem bil le kakšen teden na Koroškem, nekje pod Šentanelom na kmečkem turizmu. Pa niti tam nisem samo počival.

Od leta 2009 se država dramatično zadolžuje, vsota je iz osem zrasla na več kot 30 milijard evrov. So vzrok tudi napake že v nastajanju države?

Ne. Nastanek države ni vzrok za to. Moja vlada je zapustila lepo javno finančno sliko – s plusom v blagajni, z velikimi deviznimi rezervami. Številke so bile tako dobre, da jih pri primerjavah danes nočejo niti predstaviti. Nesreča pa je to, da razvoj po dveh letih Demosove vlade ni šel naprej v isti smeri in z isto dinamiko. Z dolgoletno prevlado strank komunističnega porekla se je zgodila restavracija dogovorne ekonomije, prilagoditev evropskim standardom je bila v marsičem zgolj taktična in površinska, ne pa dosledna uveljavitev standardov pravne države in socialno tržne ekonomije. To je povzetek, zakaj smo tam, kjer smo.

Kako ocenjujete, da je Janez Janša moral pred lanskimi volitvami v zapor, odvzem mandata po njih v državnem zboru in pozneje razveljavitev vseh teh odločitev na ustavnem sodišču?

To politično knajpanje nam ni v čast ne glede na to, kaj je res v zvezi s tem, kar obtožujejo Janšo. Če so pustili Janši kandidirati in niso problematizirali izvolitve, se mi zdi nadaljevanje najmanj nenavadno. Ta »gor in dol« ne prinaša nobene dodane vrednosti. Ne povem prvič mnenja, da odnosa pravosodja do Janše ne morem videti kot nepristranskega. Sovpadanje ključnih odločitev z volilnimi datumi se mi ne zdi naključno. Pred vsakimi volitvami so mu nekaj priredili. Enkrat je bil obtožen, enkrat obsojen, potem zaprt. Skratka, želel bi si sodstva, ki mu ne bi bilo mogoče očitati selektivnosti in politične instrumentalizacije.

Drugi velik dogodek lanskih volitev je bil izpad SLS iz parlamenta, ki je imela prej velike težave z nekdanjim poslancem in županom Maribora Francom Kanglerjem. Je zgodba pomladnih strank z izpadom SLS končana?

Izpad SLS iz parlamenta gotovo ni okrepil slovenske pomladi. Vzroki so znani. Obžalujem, da te tri ključne in nekoč najmočnejše stranke slovenske pomladi danes ne zberejo več niti tretjine glasov v parlamentu, niti jasne volje po sodelovanju. O tem, zakaj je tako, bi se morali vprašati v vseh treh strankah.

Dimitrij Rupel je pred tednom izstopil iz SDS. Najbrž tudi zato, ker ga je predsednik Janša nekoliko upokojil. Je to za vašo, demokrščansko skupino, ki ji je kot član SDS doslej pripadal, velika izguba?

Lepo je bilo deliti z Dimitrijem Ruplom demokrščanske vrednote v času, ko smo bili skupaj v evropski ljudski stranki. Ni mi težko razumeti njegove odločitve. A tudi ta odhod ne govori o več pomladi, Ruplovega političnega profila pa ne načenja.