Tiskane izdaje
Ljubljana – Nekdanji veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič se je z vprašanjem Vile Maravigle, ki jo je Slovenija dobila iz sukcesije, ukvarjal ves čas svojega mandata. Zaradi neprimernih prostorov, v katerih delujejo slovenski diplomati v Rimu, zagovarja rešitev, da bi jo po obnovi uporabljala slovenska diplomacija.
Dejstvo je, da bo odločitev ministrstva za zunanje zadeve o tem, da Vile Maravigle ne proda, zelo odmevala na vladni ravni. Ministrstvo za finance je namreč ves čas navijalo za prodajo, ker bi se s tem za nekaj časa rešili enega od preštevilnih proračunskih porabnikov, ki ves čas terjajo dodaten denar iz proračuna; da ne govorimo o slovenski javnosti, ki bo vlado privijala, zakaj ne proda vile, za katero bi lahko po analizi, ki jo imajo na MZZ, iztržili od deset do 15 milijonov evrov.
Za slovenski »hub«
Proti možnosti, da bi se vila prodala, se je ves čas boril nekdanji veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki danes pravi, da so ga nekateri zato gledali postrani. Lani poleti, ko je še služboval v Rimu, je v njenih prostorih organiziral odmeven sprejem za približno 500 povabljencev, kar je bil prvi uradni dogodek v najnovejši pridobitvi slovenske države iz sukcesije nekdanje države Jugoslavije. Ob dogodku je Mirošič dejal, da upa, »da bo Vila Maraviglia, po prenovi, postala prava slovenska hiša v Rimu – hub slovenskega političnega, gospodarskega, promocijskega in kulturnega delovanja, kulturne predstavitve slovenske narodne manjšine v Italiji in širjenja trdnih vezi med Slovenci in Italijani«.
Pri tem stališču vztraja še danes, pojasnjuje Mirošič, ker se je treba zavedati, da so sedanji prostori slovenske države v Rimu »absolutno neprimerni«. Skoraj neverjetno je, pravi, da se je Slovenija toliko časa predstavljala v tako pomembni državi, kot je Italija, s katero ima prepleteno zgodovino in razvejeno gospodarsko sodelovanje, v dveh stanovanjih, kjer so si nekateri uslužbenci veleposlaništva uničili tudi zdravje. »Treba se je zavedati, da se prava diplomacija dela v rezidencah, in ne v prostorih veleposlaništev,« pojasnjuje Mirošič. Tega vidika po njegovem ne bi smeli spregledati, ko se odgovorni odločajo o usodi pridobitev iz sukcesije.
Mirošič pojasnjuje, da je Slovenija na Dunaju prostorske potrebe slovenske diplomacije ustrezno rešila, in se sprašuje, zakaj tega ne bi podobno uredila v Rimu. Italija je članica G7, Slovenija z njo izmenja na letni ravni za približno sedem milijard evrov blaga, ustvari za milijardo evrov turizma in iz Italije pritegne za okoli 800 milijonov evrov investicij. Vse to so razlogi, ki narekujejo Sloveniji, da bi morala sodelovanje z Italijo še okrepiti, pomemben kamenček v tem mozaiku pa je diplomacija, zlasti gospodarska. Če kje, potem v Italiji velja, pravi Mirošič, da te ocenjujejo po videzu. Vila Maravigla bi to težavo odpravila, saj je prestižna stavba v prestižnem predelu Rima. Enkrat za vselej, tako kot na Dunaju, bi lahko z vilo rešili tudi vprašanje predstavništva za slovensko manjšino v Rimu, še meni nekdanji veleposlanik v večnem mestu.
Izogniti se nepremičninskim mešetarjem v Rimu
Generalni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Stanislav Vidovič pravi, da se zavedajo kritičnosti položaja veleposlaništva v Rimu: »Trenutni prostori so pod vsemi standardi, v njih lahko zdržimo še nekaj časa, a potrebujemo dolgoročne rešitve. Obnova Vile Marivigle bi bila dobra rešitev.«
Generalni sekretar pravi, da so v zvezi s prodajo vile opravili več srečanj in sestankov z nepremičninskimi agenti v Rimu. Velika večina poznavalcev nepremičninskega trga mu je svetovala, da čas za prodajo ni najugodnejši, ker so cene padle. Našli so tudi morebitnega kupca, ki bi bil pripravljen plačati deset milijonov evrov. »V pogovorih z Italijani sem ugotovil, da ima vila izjemno velik potencial, ker je v eni najelitnejših četrti v Rimu. Prav tako v tem delu Rima ni prostih zemljišč, še manj pa je podobnih objektov, ki bi bili potrebni celovitih adaptacij in ki bi bili naprodaj. Ko smo se pogovarjali z lokalnimi igralci, so nam rekli: ni zemljišč, ni podobnih vil, imate veliko zemljišče, imate izjemen objekt in imate zakone, ki vam dovoljujejo povečanje prostornine vile za 20 odstotkov. Ker ima še velike kletne prostore, so nam pojasnili, bi lahko iz tega objekta, če bi se našel investitor, zgradili dvonivojsko parkirišče, šest etaž stanovanj pa še notranji in zunanji bazen. Z vsem tem, so nam pojasnili, bi lahko morebitni kupec vile, ki bi zanjo odštel od deset do 12 milijonov, na koncu od prodaje iztržil najmanj 60 milijonov evrov,« pojasnjuje Vidovič. Zato se sprašuje, kdo bi nosil odgovornost, če bi pridobljeno vilo iz sukcesije prodali za 15 milijonov evrov, nato pa bi na ta račun nekdo potegnil dobiček v višini nekaj deset milijonov evrov.
»Kot generalni sekretar ministrstva za zunanje zadeve si nisem upal izpeljati prodaje, za katero bi se lahko pokazalo, da bi bila bistveno pod ceno. Zato se tega projekta nisem lotil, ker izhajam iz ocene, da smo se pravilno odločili. Po eni strani bomo poslušali očitke, da nismo zaslužili okoli 15 milijonov evrov od vile, ker bi lahko kupnino porabili za nakup večjega števila objektov, kjer najemamo prostore za slovenska veleposlaništva, po drugi strani pa bi nas kritizirali, da smo prodali vilo in premalo iztržili. Menim, da ne smemo prodajati tam, kjer bi lahko špekulanti zaslužili bistveno več od države,« pravi Vidovič.
Nakup v Londonu
Vidovič, kot dober primer reševanja prostorske stiske za slovenske diplomate v tujini, navaja primer reševanja prostorov za veleposlaništvo v Londonu, kjer so bili prisiljeni zapustiti najete prostore (plačevali so 7000 funtov), ker so se najemnine zvišale in je hotel lastnik prekiniti pogodbo, da bi jim dvignil najemnino. Ministrstvu je ponudil odkup za šest milijonov funtov, kar je bila previsoka cena, saj je bilo MZZ pripravljeno ponuditi največ štiri milijone funtov, zato so začeli iskati dolgotrajnejšo rešitev. »Najem poslovnih prostorov v Londonu v velikosti 200 kvadratnih metrov zdaj stane od 20.000 do 45.000 funtov na mesec. Na srečo smo našli ustrezno stavbo nedaleč od nekdanjega veleposlaništva v Londonu in jo kupili za tri milijone funtov,« pojasnjuje Vidovič. Slovenija je, denimo, lani za najem poslovnih prostorov, kjer delujejo slovenski diplomati, porabila dobre tri milijone evrov.
