Polona Matjan Štuhec: Upor je naša nacionalna značilnost

Ljubljana – Izrecna prepoved telesnega kaznovanja otrok, ki jo je vlada zapisala v novelo zakona o preprečevanju nasilja v družini, je v javnosti večinoma naletela na veliko nasprotovanje. Ali je mogoče, da je sredi 21. stoletja tepež še vedno vzgojna metoda? Ali je za burnimi odzivi kak drug razlog?

V noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini je telesno kaznovanje otrok definirano kot vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode. O tem, zakaj je predlog, da bi – na deklarativni ravni – prepovedali, naletel na tak odpor in banaliziranje v javnosti, smo se pogovarjali z dr. Polono Matjan Štuhec, specialistko klinične psihologije in psihoterapevtko. Po njenem mnenju je vsako stališče strokovnjaka, da je telesno kaznovanje dobra vzgojna metoda, zelo škodljivo, saj ga tisti, ki pretepajo svoje otroke, uporabljajo kot argument, da upravičijo svoja dejanja. Prav tako škodljiva sta psihično maltretiranje in socialna izolacija. Dveletnega malčka bo, na primer, to, da ga zaprete samega v sobo, lahko katastrofalno emocionalno poškodovalo.

Ali je vzrok odpora proti prepovedi telesnega kaznovanja v tem, da je to pri nas tako razširjeno?

Zdi se mi, da je odpor povezan s širšim družbenim dogajanjem, ki je zelo specifično, in s tem, da v Sloveniji ni več nobene avtoritete. Odvzeli smo jo vsem. To, kar vidimo pri odzivu laikov na zakon, je upor proti vsemu, kar ta država in družba predpisuje. Vprašanje je, ali ti ljudje, ki verbalno nasprotujejo telesni kazni, res tudi telesno kaznujejo. Mislim, da gre večinoma za upor proti predpisom države, ki posega neposredno v vsakdanje življenje družine in posameznika. Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi bilo to stanje našega nacionalnega značaja.

Kako visoko v razvoju pa je upor?

Nizko. V individualnem razvoju je tako imenovana kontrapozicija v starosti otroka med dvema in tremi leti, ko postane trmast, se staršem upira in se meče po tleh. Gre za situacijo, ko je otrok zaradi razvojnih značilnosti proti vsakemu materinemu predlogu. Odrasli posameznik pa malo drugače seveda, čuti odpor proti katerikoli predlagani možnosti pozicije moči, ker ji (več) ne zaupa in misli, da je manipuliran. Je pa sam hkrati brez zadostne lastne vsebine, torej programa, in ne ve, kaj bi bila alternativa. Pri tem je prestrašen, jezen in sovražen in lahko organizira tudi upor na ulicah, kjer se ta neprijetna čustva sprostijo, dajo duška in posamezniku pokažejo, da v stiski ni sam. V taki fazi je z ljudmi res zelo preprosto manipulirati. Samo močan, vase prepričan, dovolj patološko narcističen politik mora priti, pa mu bo množica sledila. Množica prestrašenih in jeznih posameznikov čaka in potrebuje vodjo.

Zakaj ni avtoritete?

Kriza avtoritete je po mojem mnenju povezana z menjavo političnega režima. V naši državi že kar dolgo različne formalne in neformalne socialne skupine, različne politične stranke in tudi novinarji pomagate, da je razvrednoteno vse, kar je obstajalo in kar obstaja. Dobi oznako komunistično. To pomeni, da je napačno, škodljivo in podobno. In pogosto so bili tisti, ki zdaj nasprotujejo komunizmu, prej sami komunisti. Ne ve se, kdo je kdo in kaj bi morali za korak izboljšati, kaj pa je morda mogoče pustiti, da bi ostalo, tako kot je bilo. Kontinuiteta oziroma praksa, ki je obstajala v prejšnji državi, je postala zmerljivka, sinonim za nazadnjaštvo, kar pa seveda ni res. Ali bi morala jaz, ki sem študirala psihologijo v komunistični Jugoslaviji, pozabiti vse, kar znam? Naj navedem zgled: nekatere strukture so si prisvojile oblast in ustanavljajo, recimo, nove univerze v imenu zasebne lastnine. Konkurenčnost sama po sebi je dobra, ampak tu nastane prostor tudi za nekakovostne programe, ki so ustoličeni po principu moči in politike, ne pa strokovnosti.

Ne ve se, kdo je dober in kdo ne. Spet primer: tisti, ki so največ naredili za osamosvojitev Slovenije in so bili za vse nas veliki junaki, so bili v sodnih postopkih spoznani za krive ali pa so se končali z zastaranimi procesi. To pri ljudeh vzbuja občutek nezaupanja in strahu, od tod pa ni daleč do besa, zavisti in sovraštva. Podobno se dogaja z vodilnimi strukturami velikih podjetij, bank, univerz. Ni institucije, ki se je preiskovalni postopek ne bi dotaknil. In povsod obstajajo razlogi za zlorabo moči in položaja, kar je posebno moteče, za lastno korist.

Razvrednoteno je sodstvo – ni več niti vrhovnega niti ustavnega sodišča, ki bi ga politika spoštovala. Razvrednoteno je zdravstvo, šolstvo, sociala, ni več nedotakljivih institucij, ki bi jim zaupali in verjeli. Nastala je neka splošna paranoidna situacija, kjer nihče ne zaupa nikomur. Podobno kot v vojni. Kar pa ustvarja strah in iz tega jezo oziroma sovraštvo. In potem je treba samo počakati na položaj, kamor se ta jeza lahko usmeri. In to je lahko CSD, ki ni dal vnukov starim staršem, ali zahteva za smrtno kazen v jeseniškem primeru ali izrecna prepoved telesnega kaznovanja otrok. Ljudstvo je postalo neselektivno proti.

Marsikdo pravi, da je kdaj dobil kakšno čez rit, pa je vseeno v redu zrasel.

Kaj pa pomeni v redu zrasti? To je zelo zapleteno vprašanje. Različne oblike vzgoje povzročajo različne težave. Vzgoja je v bistvu odnos. Bolj ko je odnos okvarjen, večja je patologija in večje so težave pozneje v življenju. Zelo zgodnja patologija v odnosu med otrokom in skrbniki, recimo, povzroča somatske in psihosomatske bolezni, ne psihičnih težav. Primer, recimo, nekoč je porodniški dopust trajal do osmega meseca starosti otroka, ko je obdobje največje separacijske tesnobe in je z vidika razvojne psihologije otroka najtežje ločiti od matere. Kolegi, ki so se takrat ukvarjali s sistematskimi pregledi triletnih otrok, niso zaznali povečanja psihičnih težav, zaznali so povečanje bolezni: astme, infekcij in drugih bolezenskih stanj. Takih stanj subjektivno ne povezujemo z načinom vzgoje. Saj sami ne vemo, kaj nas je oblikovalo in kako.

Zmedo v prepričanju o vzgojnih načelih vnašajo po mojem mnenju tudi znanstveni prispevki in rezultati, ki se v času zelo spreminjajo, predvsem na ravni konkretnih nasvetov in navodil. V vzgoji, recimo, je bil otrok dolgo, še pred sto ali 150 leti obravnavan kot delovna sila. Predvsem psihoanaliza je s svojimi ugotovitvami, da se človekova osebnost oblikuje zgodaj v razvoju in da je odvisna predvsem od kakovosti odnosov, prinesla spoznanje, da je zelo pomembno, kaj se dogaja z otrokom v prvih letih življenja. Tako se je zgodil premik v nasprotje in smo otroka postavili v center sveta, okoli katerega se vse vrti. S tem smo večinoma povzročili porast narcisistične osebnostne organizacije, motnje in težav, ki izhajajo iz narcisistične osebnosti. Ta se kaže kot zelo slaba toleranca do različnih frustracij, predvsem kot nezmožnost prenašanja tega, da posameznik ni več v središču pozornosti. Velika zmešnjava je nastala pri starših glede tega, kaj je otroku v pomoč in kaj mu ni. Nazoren primer je, denimo, še v medicini, kjer se je v zadnjih 30 letih večkrat zamenjala doktrina, kako hranimo otroke. Od tega, da se jim je že pri treh mesecih dajalo sadje, jogurt in podobno, do tega, da prvega pol leta ne dobijo nič drugega kot materino mleko in naslednjega pol leta zelo specifično hrano. Pa spet obratno. Znanost je postala tako razdrobljena, da proizvaja parcialne ugotovitve, ki vodijo v popolnoma nasprotna navodila. Ker je napredek v znanosti zelo hiter, si nasprotujoče ugotovitve sledijo hitro, kar povzroča zmedo in nezaupanje pri ljudeh.

Ali ni problematično, da se kot antipol telesnemu kaznovanju razume zgolj permisivna vzgoja?

Izraz permisivna vzgoja je v bistvu zlorabljen pojem, ki ga danes večinoma razumemo kot pomanjkanje zmožnosti za postavljanje meja in zahtev, v resnici pa v pedagogiki to nikoli ni bil. Od laične javnosti ne morete pričakovati, da izraz pravilno razume in pozna. In prav pri vzgajanju, bolj kot kjerkoli drugje, so ljudje prepričani, da skoraj vsi znajo, vedo, kaj je prav, saj so vendar tudi oni zrasli. Vzgoja je tisto, kar vsak človek zna, česar se mu ni treba učiti. Odnose, ki smo jih živeli, peljemo dalje, ker so postali del nas. Specifičnosti, ki so nas v našem otroštvu motile, pa večinoma obrnemo in delamo prav nasprotno, kar pa v psihološkem smislu privede do istih rezultatov. Obrat v nasprotje ni napredek.

Stroka je običajno ugotovitve, priporočila in vzgojna načela razložila, javnost se je umirila in pomirila. Tokrat pa veljavne in spoštovane stroke ni. Vse avtoritete smo razrušili in nikomur ne zaupamo. Kdo lahko pove, kaj je prav, in komu bi ljudje lahko verjeli? Ne preostane drugega, kakor da vznemirjena laična javnost začne delovati, najprej kot množica. Množica doživlja, je čustvena, impulzivna, lahko destruktivna. Množica ne misli in ne more misliti. Razumni argumenti ne pridejo do nje.