Nove težave za Stanislava Venigerja

Ljubljana – Nezakonito sodelovanje policije s švicarskim centrom DCAF je dobilo nov epilog. Komisija za preprečevanje korupcije je mnenja, da bi moral generalni direktor policije Stanislav Veniger, ki je bil pred leti napoten na DCAF, vrniti veliko več denarja, kot ga je že. Namesto nekaj tisočakov po naših informacijah več deset tisoč evrov. KPK je mnenja, da je Veniger dobro vedel, da do prevelike plače ni bil upravičen.

Dogajanje je svoj prvi epilog dobilo oktobra lani, ko smo v Delovih Ozadjih razkrili sporno sodelovanje med policijo in ženevskim centerom za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (Democratic control of armed forces, DCAF) oziroma centrom za varnost, razvoj in vladavino prava. Če zelo skrajšamo: policija je na DCAF napotila svoje delavce, med njimi tudi sedanjega direktorja policije Stanislava Venigerja, čeprav po zakonu tega sploh ne bi smela storiti, saj DCAF ni bila mednarodna organizacija. Centru, ki je imel v Ljubljani podružnico, pa je brez zakonske podlage omogočila delovanje na državne stroške. Še več, napoteni, med njimi tudi Veniger, ki je z DCAF presedlal na sedanji položaj, so nekaj časa dobivali plačo, kakor da bi delali v Ženevi, čeprav so v »službo« hodili kar v Ljubljani. Plače so jim sicer kmalu korigirali, a so bile še vedno bistveno previsoke za delo v Ljubljani. To ni motilo nikogar.

Čez vse meje

Delove sume, da je v tem sodelovanju nekaj hudo narobe, je nato potrdila izredna notranja revizija, ki jo je na zahtevo KPK odredil notranji minister Gregor Virant. Naša skrbna analiza končnega poročila revizije je pokazala sliko, ki je govorila o hudih nepravilnostih. O sistematičnem kršenju zakonodaje, tudi po tem, ko so že prišla jasna opozorila, da je sodelovanje z DCAF šlo čez vse zakonske in finančne meje. Revizija je pustila odprta vrata tudi možnosti, da je šlo za korupcijo. Še več, analiza je pokazala, da sta visoka policijska uradnika Anton Travner in Stanislav Veniger kandidirala na čudnem razpisu, ki so mu sledile še bolj čudne pogodbe. »Težko verjamemo, da kot izkušena, prekaljena in uveljavljena policista nista vedela ali vsaj malo sumila, da nekaj ni v redu. Tudi če bi verjeli, da sta delovala v dobri veri, da je vse v najlepšem redu, je prirejenost razpisa tako očitna, da bosta težko ovrgla utemeljene sume, ki jih je nanizala revizija,« smo lani zapisali v Delu.

Na račun proračuna

Revizija je namreč za obdobje 2008–2012, ko je bil tja napoten tudi Veniger, zaznala sumljiv postopek izbire, ki je temeljil kar na kandidatovi samooceni, brez pogojev, ki bi morali biti v javnem razpisu. Poleg Venigerjeve je bila posebno problematična Travnerjeva napotitev za direktorja DCAF Ljubljana; na funkcijo torej, ki jo je že zasedal. Imenovana sta bila brez preizkusov in razgovora, dobila sta novi pogodbi, za kar ni bilo pravne podlage, saj je bilo delovno mesto v Ljubljani, ne v Ženevi. »Nesmotrna poraba javnih sredstev in neupravičena izplačila«, piše v reviziji.

Če poenostavimo: šlo je za službo doma z vsemi ugodnostmi, ki jih finančno prinaša delo v tujini. S službenimi avtomobili, katerih popolnoma vse stroške je kril proračun. S službenimi telefoni in prenosniki. Vse to v prostorih MNZ, skupaj z opremo, in to brezplačno. Po grobih izračunih je nezakonito sodelovanje policije z DCAF državni proračun stalo najmanj 93.500 evrov, pri čemer niso upoštevani nepravilno obračunane plače, stroški službenih potovanj in stroški opreme, ki jo je notranje ministrstvo brez pravne podlage zagotovilo centru.

Oškodovanje: več deset tisoč evrov

O aferi smo znova podrobneje pisali v Ozadjih februarja letos. Takrat smo, denimo, opozorili, da ukrepov zoper Travnerja ni bilo, najbrž zato, ker je član Državljanske liste (stranke notranjega ministra) in predsednik njenega občinskega odbora v Braslovčah. Čeprav je MNZ sprejelo vrsto ukrepov, da se zgodba z DCAF ne bi ponovila, se ključnim akterjem ni zgodilo nič, kljub temu, da se je revizija brala kot kriminalka. Virant je sicer na podlagi revizije odredil izvršitev več ključnih nalog, med njimi tudi tiste, da se »proučita višina in možen način povračila morebitno preveč izplačanih plač in dodatkov«. Od MNZ smo zahtevali podatke, ali se je ta naloga izvršila. »S Stanislavom Venigerjem in Antonom Travnerjem je MNZ pripravilo dogovora o povračilu ne­upravičeno izplačane plače: z Venigerjem v višini 5107,97 evra neto za delo v Ženevi med 26. septembrom 2008 in 31. marcem 2009, in s Travnerjem za čas med 15. avgustom 2008 in 31. marcem 2009 v višini 6115,20 evra neto. Zneska bosta vrnila v treh zaporednih mesečnih obrokih, prvi bo plačan iz izplačila njune plače za februar 2014,« so pojasnili na notranjem ministrstvu.

Ker sta bili plači že v izhodišču določeni napačno, je to pomenilo, da bosta vrnila le del ne­upravičeno izplačane plače. Če bi jima MNZ naložilo polno vračilo neupravičeno izplačanih plač oziroma dodatkov, bi se znesek z nekaj tisočakov po naših zanesljivih podatkih dvignil na več deset tisoč.

Zadnji epilog

Zadnji epilog je zgodba dobila pred dnevi, ko je portal Pod črto objavil dokumente KPK (zaključne ugotovitve), ki dokazujejo nasprotno od tistega, kar je Veniger zatrdil za Delo – ko je zanikal odgovornost za preveč izplačano plačo. MNZ zdaj, najbrž z namenom zavlačevanja, išče pravne poti (pridobiva dve neodvisni pravni mnenji), kako se izogniti plačilu tudi tistega dela neupravičeno izplačanih plač, ki niso povezani s službovanjem »v Ženevi« (torej obdobjem, ko sta uradnika prejemala plačo za delo v tujini, kjer nikoli nista bila). Do zdaj sta torej vrnila le nekaj tisočakov. KPK je prepričana, da pri »tem ni upoštevan znesek, ki sta ga uslužbenca po mnenju komisije neupravičeno prejemala«. Višje vračilo Veniger sicer zavrača, saj meni, da bi tako priznal tudi odgovornost za odločitve, ki niso bile v njegovi pristojnosti in za katere se ne čuti krivega.

Prevzemanje odgovornosti?

Za Venigerja je v zaključnih ugotvah KPK posebno neprijeten stavek, da se »od njiju legitimno pričakuje, da bosta v proračun vrnila nekaj, do česar nista bila upravičena in sta za to tudi vedela«. Zadnji del je zelo obremenjujoč, saj je Veniger kot izkušen policist torej moral vedeti, da bo njegova napotitev pomenila oškodovanje državnega proračuna.

Minister in MNZ za afero DCAF vedo že sedem mesecev. Njihov epilog razen popravka predpisov? Ni ga.