Tiskane izdaje
Berlin – V nemško prestolnico se prihaja predstavit že drugi vrh slovenske vlade, po lanskem majskem obisku Janeza Janše bo v petek kanclerko Angelo Merkel obiskala predsednica vlade Alenka Bratušek. Nemčija pa je še vedno isti »obotavljivi hegemon«.
Ali pa je nemška gospodarska »nadvlada« v Evropi celo vse manj obotavljiva? Finančni minister Wolfgang Schäuble zdaj izjavlja, da tekmovanje med državami za nižje davke ni v »evropskem duhu«. Smo na začetku razprave in ta ne bo vesela, je dodal. In res: davki, pa naj bodo nizki ali visoki, so doslej veljali za izključno pristojnost posameznih držav – ali novi poudarki pomenijo, da se še hitreje bliža za ene nujno, za druge pa zelo sporno vseevropsko gospodarsko usklajevanje?
Nemčija je že doslej zatrjevala, da mora Evropa za nadaljnje zbliževanje celo spremeniti svoje ustanovne listine, in sicer tudi zato, da bi boj proti nespametnosti enih utemeljili na bolj demokratičen način na evropski ravni. Že zato, ker vplivajo na vse.
Različni pogledi v Nemčiji
Tako kot v Sloveniji in številnih drugih državah pa tudi v Nemčiji ni političnega soglasja o najboljšem receptu za obračun z evrsko dolžniško krizo. Predsednik opozicijske socialdemokratske stranke Sigmar Gabriel je kanclerki Merklovi tako pripisal soodgovornost za visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi v Evropi in pri tem ni izbiral besed: »Je neke vrste tat, ki evropski mladini krade prihodnost.« Zanj je velika sramota, da so do zdaj za reševanje bank porabili že bilijon evrov, za izboljšanje možnosti na trgu delovne sile pa le nekaj milijard. V največji levosredinski stranki, ki bo morda po parlamentarnih volitvah dvaindvajsetega septembra sovladala v Berlinu, tudi ne verjamejo, da je evrsko krizo mogoče rešiti le z varčevanjem.
Socialdemokratski kanclerski kandidat Peer Steinbrück tako ostro obsoja »varčevalni diktat« Angele Merkel in verjame, da ta druge dežele potiska v depresijo in obubožanje ter ni primeren za spodbujanje rasti.
V državi, ki jamči za skoraj tretjino dosedanjih reševalnih programov, po raziskavah javnega mnenja velika večina volivcev vseeno veliko bolj verjame konservativni kanclerki kot njenemu socialdemokratskemu izzivalcu. Steinbrück je tako neprepričljiv, da bo nezadovoljstvo z njim morda celo liberalni FDP, ki se sicer bojuje z izpadom, omogočil obstanek v bundestagu. Socialdemokrati kanclerki očitajo, »da je nagnjena k neukrepanju in krmiljenju« in tudi da v bistvu vleče dobičke iz reform njihovega nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja, a večine državljanov ne znajo prepričati, da bi sami bolje vodili reševanje evrskega območja. Še več, mnogi sumijo, da bi socialdemokratska vlada še bolj pokleknila pred zahtevami, naj Nemčija jamči za vse evrske dolgove, ne da bi v zameno na evropski ravni lahko vplivali na gospodarsko politiko posameznih držav.
Ista reševalna taktika
Tako kot vse druge evrske države, ki jim za vrat dihajo zaskrbljeni finančni trgi, bo morala zato Slovenija Nemčijo še prepričati o svojem receptu za izhod iz krize. Pri tem bo treba pokazati dejanja in navesti rezultate, saj so v preteklih petih letih v Berlinu slišali tako rekoč vse o tem, zakaj naj bi plačevali za gospodarske grehe drugih. Če v protikrizni politiki tistih, ki morajo prositi za naklonjenost in denar, ne bodo videli dobre perspektive, se bodo umaknili trojki, ta pa ima kljub razhajanjem med IMF ter ECB in EU v obravnavanju bankrotiranih držav omejene možnosti.
Celo če bi v Berlinu septembra zmagala drugačna koalicija kot sedanja, ni mogoče pričakovati, da bi preveč zadolžene države velikodušno zasipali z novim denarjem, verjetnejše je nadaljevanje sedanje taktike, ki jo je kanclerka Merklova nakazala že na začetku krize: reševanje mora biti tako neprijetno, da ne bo dišalo nikomur.
Razprave o najboljših rešitvah za posamezne države ter tudi za evropsko in svetovno gospodarstvo se bodo zanesljivo nadaljevale, Mednarodni denarni sklad je Nemčiji pravkar znižal oceno za pričakovano gospodarsko rast in majske številke kažejo skrb vzbujajoče zmanjšanje izvoza v državi, ki še bolj kot druge živi od svoje sposobnosti prodajanja vrhunskih izdelkov drugim. A je tudi glede tega še preveč neznank, da bi že lahko naznanili uspešnost nenemškega in protinemškega vzorca razvoja.
V Združenih državah Amerike, ki se po politiki spodbujanja razvoja zdaj lahko pohvali z višjo gospodarsko rastjo, finančni trgi že zdaj panično odgovarjajo na napovedi tamkajšnje centralne banke, da bo spodbude omejila. Nemške izvozne težave so lahko posledica vse bolj negotove rasti na Kitajskem, in če se bo ta nadaljevala, ne bo v težavah le nemški izvoz, ampak tudi sposobnost plačevati reševanja drugih.
Za vse v krizi ali na njenem robu bi bilo torej pametno zgledovati se po tistih državah, ki so se same izvlekle iz nje, med njimi tudi po Nemčiji izpred desetletja. Morda je tej državi in še kateri res pomagala tudi skupna evropska valuta, večina pa jih je tudi pošteno oklestila državno porabo ter gospodarstvo spodbudila z olajšanjem pogojev na trgu delovne sile, poenostavljenjem birokratskih pravil za podjetništvo in tudi z nižanjem davkov.
