Tiskane izdaje
Ponovna uporaba podatkov
»Ponovna uporaba podatkov javnega sektorja pomeni, da organi podatke oziroma dokumente, ki jih zbirajo in pripravljajo v okviru izvajanja javnih nalog, dajo na voljo za nadaljnjo uporabo oziroma ponovno uporabo za posameznike ali gospodarske subjekte. Gre za tiste podatke oziroma informacije, ki jih ustvarijo organi v okviru izvajanja javnih nalog in ki so prosto dostopni v skladu s predpisi, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja. Ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni, da jih uporabljajo fizične ali pravne osebe za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani.«
Večji nadzor javnosti
Ponovna uporaba podatkov omogoča, da se javnost s podatki ne le seznani, temveč da surove podatke nadalje obdeluje in analizira, kar lahko pripomore h krepitvi participativne demokracije in pomembno prispeva k preglednosti, odgovornosti in večji učinkovitosti javne uprave in širšega javnega sektorja. Poleg tega omogoča tudi večji politični nadzor javnosti nad delovanjem organov javnega sektorja in nad njihovim spoštovanjem pravnega reda. Posledica takšnega nadzora sta tudi zmanjševanje zlorab in nepravilnosti ter gospodarnejša poraba javnega denarja.
Podatki se ne bodo zaračunavali
Pogoj za ponovno uporabo je, da gre za javno dostopne podatke oziroma informacije javnega značaja tako na državni ravni (podatki državnih organov, javnih zavodov, agencij) kakor tudi na lokalni ravni (podatki občin). V tem primeru organi javnega sektorja podatkov ne zaračunavajo, lahko pa zaračunajo stroške, ki nastanejo organu neposredno v zvezi s pripravo in posredovanjem kopije zahtevane informacije za prosilca.
Enako velja za dostop do informacij javnega značaja. Veljavni zakon namreč omogoča organom, da pri izračunu cene ponovne uporabe upoštevajo tudi stroške zbiranja, priprave, reprodukcije in razširjanja, vključno z razumno donosnostjo naložbe, kar pa ne velja za uporabo podatkov v nepridobitne namene. Prav tako se ne smejo zaračunavati stroški za uporabo podatkov za namene informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture in umetnosti.
Predvidene izjeme
Predlog novele pa predvideva, da bodo lahko izjemoma zaračunali ceno za ponovno uporabo tisti organi, ki za izvajanje javnih nalog ne dobijo dovolj sredstev iz proračuna, ampak iz drugih virov. To velja za agencije, javne zavode in podobne. Državni organi ne bodo mogli zaračunavati cene ponovne uporabe, saj imajo zagotovljena proračunska sredstva za izvajanje javnih nalog.
Kulturno gradivo, ki ni avtorsko zaščiteno
V skladu z direktivo EU bodo v režim ponovne uporabe spadali tudi muzeji, knjižnice in arhivi, vendar le s tistim kulturnim gradivom, na katerem nobena oseba nima avtorskih pravic. V zvezi z gradivom, na katerem so institucije imetniki pravic intelektualne lastnine, pa se bodo institucije svobodno odločale. Za kulturne ustanove bodo, v primerjavi z drugimi organi javnega sektorja, tudi glede zaračunavanja veljala nekatera privilegirana pravila, ki so podobna veljavni ureditvi zaračunavanja (stroški zbiranja, priprave, reprodukcije ter dodatno tudi stroški hrambe in pridobitve pravic).
Združena levica nasprotuje zaračunavanju gradiva
Novelo zakona bo obravnaval odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki mu je zakonodajno-pravna služba državnega zbora že pripravila mnenje. Predlagajo, da bi zaradi predvidenih obsežnih sprememb bilo bolje sprejeti nov zakon, ki bi bil preglednejši. S tem bi bilo omogočeno dosledno razlikovanje med dostopom do informacij in ponovno uporabo informacij javnega značaja, kar se v noveli ves čas prepleta, tudi glede zaračunavanja stroškov. Vlada namreč predlaga, da lahko organ zaračuna le stroške, ki nastanejo neposredno v zvezi s pripravo in posredovanjem kopije zahtevane informacije.
Poslanska skupina Združene levice (ZL) pa meni, da bi se s tem zmanjšala možnost nadzora javnosti nad delom državnih organov. Direktiva se nanaša zgolj na zaračunavanje stroškov pri ponovni uporabi informacij, in ne na dostop do informacij javnega značaja. Pri prvi gre za gospodarsko vrednost informacij, pri drugi pa za nadzor in obveščenost javnosti, pojasnjuje ZL.
