Tiskane izdaje
Ljubljana – Katera politika bo na prihodnjih volitvah izkoristila silo, ki se je nepričakovano sprostila med zimskimi protesti na ulicah slovenskih mest in ključno prispevala k spremembi oblasti? So stranke sposobne prepričati nezadovoljno mladino, da bo prišla na volišča?
»Ključno vprašanje prihodnjih volitev bo, ali bo levica sposobna na volišča pripeljati ulico,« se strinja nekdanji svetovalec stranke SD za odnose z javnostjo Sebastjan Jeretič. Med vstajniki je prevladovala mlada, izobražena generacija, ki jo je kriza tudi najbolj prizadela. Tista, ki jo je takratni predsednik vlade Janez Janša poimenoval nova »izgubljena generacija«.
Od vstaje do stranke
Temeljna zahteva protestnikov, da se mora umakniti celotna politična elita, je stranke prestrašila. Janševa SDS je edina začela odprt spor z vstajniki, njegova naslednica Alenka Bratušek pa je napovedala, da bodo težave reševali za »pogajalsko mizo«. To se sicer ni zgodilo – tudi zato, ker so se protesti po menjavi vlade polegli. Vendar sporočila vstaj politika ni pozabila. Predvsem zato, ker so protestniki napovedali ustanovitev novih političnih strank. Pa tudi zato, ker mladi res niso več na ulicah, a v politiko in politike nimajo nič več zaupanja kot prej.
Tako ni naključje, da je, denimo, premierka včeraj v parlamentu že tretjič napovedovala, kaj bo vlada storila za zaposlovanje mladih. Zavezništvo z mlado generacijo zelo očitno iščejo tudi druge politične stranke. Predsednik SLS Franc Bogovič je že v svojem prvem govoru po izvolitvi podprl vstajnike. Najbolj jasen pa je bil predsednik SD Igor Lukšič na sobotnem kongresu, ko je mlado generacijo izrecno povabil v stranko, »radikalizem«, ki »ustanavlja vedno nove stranke«, pa označil za nevarnega za družbo. SD s svojim programom v resnici nagovarja prav tisto populacijo, ki nasprotuje varčevanju in »neoliberalizmu«. Hkrati pa je to tudi ena najstarejših strank, ki je sodelovala v številnih vladah, eno pa je tudi vodila. Sodi torej v kategorijo tiste politike, ki bi se morala po mnenju jezne mladine umakniti novim obrazom.
»Varljiva krinka«
Toda vstajnikov Lukšičevo povabilo – pričakovano – ni prepričalo. »Lukšičevi levičarski govori so varljiva krinka, za katero se v resnici skriva politika, ki je zelo podobna tistemu, čemur smo bili priča v času vladavine Janše in Šušteršiča. Socialni demokrati govorijo eno, delajo pa drugo,« meni vstajnik Uroš Lubej. »Lukšič govori o neoliberalizmu kot največjem sovražniku Slovenije in Evrope, hkrati pa z dejanji v vladi in parlamentu podpira bruseljsko neoliberalno politiko vlade Alenke Bratušek. Hkrati govorijo o tem, da imajo – v nasprotju s silami, ki nastajajo – znanje, da imajo kadre, da imajo izkušnje – v resnici pa so na odgovornih položajih že tolikokrat pogrnili, da jim skorajda nihče več ne verjame,« je oster Lubej, ki pa dopušča možnost, da »ko bo Lukšičeva retorika postala dejanskost, bo tudi SD lahko postala alternativa«.
Zavrača tudi tezo o radikalizmu: v resnici so radikalne tiste stranke, ki so s svojim delovanjem ogrozile vrednote, ki jih poskušajo zaščititi vstajniki, torej demokracijo, socialno državo, splošno pravico do izobraževanja in zdravstvenih storitev. »Med njimi so, žal, vsaj za zdaj, tudi Socialni demokrati. Vendar cilj vstajniškega gibanja ni izbris obstoječih političnih strank. Prav nasprotno, naš cilj je pozitivna sprememba. In ta sprememba se mora zgoditi tako znotraj kot zunaj obstoječih političnih strank. Upamo, da se bo SD uspelo čim prej oddaljiti od radikalne politike, ki jo soustvarja,« še poziva Lubej.
Stari obrazi in nova politika
Tudi Sebastjan Jeretič je skeptičen do dosedanjih poskusov starih strank, da bi na volišča spravile jezno mladino. »Problem obstoječih strank so stari obrazi in njihov diskurz. Če hočejo nagovoriti mlade in zajeti vzdušje vstajniškega gibanja, morajo premakniti polje političnega,« meni nekdanji svetovalec SD.
Stranke do mlade generacije sploh ne pridejo. Tudi če uporabljajo internet in družbena omrežja, to počnejo na zastarel način. Poleg drugačnega diskurza bo nujna tudi drugačna akcija, z elementi presenečenja. Takšna, ki prinaša vidne rezultate. Kot uspešen primer Jeretič omenja načrt Gregorja Viranta za državo brez obrazcev: »To je pravi premik, ker so rezultati vidni in otipljivi – tudi če zaradi slabega imidža Virantu samemu ne bo koristil.«
Jeretič se strinja, da ima težave levica, saj ima desnica dovolj trdno in zvesto bazo. Stranke, ki so odvisne tudi od glasov mlade generacije, pa bodo potrebovale nove, sveže ljudi in akcije, ki bodo navdušile. »Če ne, bodo mladi ostali doma. In zdaj vse kaže, da bo tako,« je pesimističen Jeretič.
