Prednost pri arbitraži? Dobra potegavščina!

Piran – V arbitražni prisluškovalni aferi je uspelo Hrvaški s pomočjo nerodnih slovenskih predstavnikov iz arbitražnega procesa (Sekolec, Drenik) javnosti nadvse zvijačno »prodati« domnevo, da se arbitražno sodišče odloča v dobro Slovenije. Informacije, ki jih lahko razberemo iz prisluhov, kažejo nasprotno.

Kdo pravi, da je rešitev, ki jo razgaljata Jernej Sekolec in Simona Drenik, ugodna za Slovenijo? Če bi Sloveniji morda res pripadli dve tretjini Piranskega zaliva, bi bilo to manj, kot je Slovenija v postopku zahtevala in posedovala 25. junija 1991. Hrvaški pa bi s tem pripadla tretjina zaliva, ki ga nikoli v zgodovini ni zasedala. Hrvaška je zahteva polovico zaliva (ki ga ni imela), Slovenija pa se je pri svojih zahtevah odpovedala tršim predlogom nekaterih slovenskih strokovnjakov, da bi morala od tribunala terjati najmanj staro mejo nekdanje občine Piran (po sredini Savudrijskega polotoka, torej še katastrski občini Kaštel in Savudrija). Rešitev v zalivu, ki se nakazuje iz razkritih prisluhov, je samo enostaven kompromis med realno slovensko zahtevo (ohranitev statusa iz leta 1991) in veliko skrajnejšo hrvaško zahtevo.

Neznanki: zaščitna cona in režimi plovbe

Da bi Sloveniji pripadel stik z odprtim morjem, ni nikakršna nepričakovana odločitev. To zahteva že sam sporazum. Iz prisluhov pa je jasno razumeti Sekolca, da se novembra lani o vseh zaščitnih pasovih in režimih plovbe arbitri še niso natančneje odločali. Prav zaščitni pasovi, režimi plovbe in druge omejitve pa bi lahko bistveno okrnili navidezno uspešnost pridobljenega stika. Arbitri na primer ne podpirajo, da bi Slovenija lahko razglasila svoj epikontinentalni pas, kar pomeni, da bi šlo za nekakšen »invalidni« stik teritorialnih vod z odprtim morjem. Ne vemo, kakšen režim pasov oziroma plovbe naj bi veljal v koridorju, ki bi bil vsaj toliko hrvaški kot slovenski. In tretjič: Hrvaška odkrito napoveduje razglasitev izključne ekonomske cone (IEC) in dodatnega zunanjega pasu, v katerem lahko v posebnih primerih izvaja strožji policijski, carinski ali ekološki in sanitarni nadzor. Skratka, Slovenija bi se v tem primeru (brez enakopravno pripadajočih zaščitnih con) še zmeraj znašla v svojem ne povsem enakopravnem teritorialnem morju. Morska površina, ki bi ji ob taki »zmagi« pripadla, pa bi bila bistveno manjša od tiste, ki jo je leta 1991 in še nekaj let pozneje nadzirala slovenska pomorska policija.

Neskladja tudi na kopnem

Takšna »prednost« na morju pa naj bi bil potem izgovor, da naj bi se Slovenija sprijaznila z manj prijazno rešitvijo še na kopnem. Takšni rešitvi naj bi bil naklonjen predsednik arbitražnega sodišča, navkljub temu, da je kataster tukaj v prid Sloveniji, da živi ob južnem bregu Dragonje veliko Slovencev, ki so tam lastniki ali najemniki zemljišč, od katerih so nekatera celo last slovenskega Sklada kmetijskih zemljišč. Na levi breg Dragonje sega tudi del sečoveljskih solin in krajinskega parka, ki ga varuje Ramsarska konvencija, toda predsednika tribunala ekologija ne zanima prav dosti, saj naj bi šlo tam le za območje, v katerem živijo »žabe in komarji«.

Na kopnem ni jasno, kateri kriterij razmejevanja naj bi uveljavili. Zato je lahko upravičena bojazen, da bo pri razmejevanju kopne meje prišlo do velikih neskladij. Hrvati so med letoma 1992 in 1994 ponaredili del zemljiške knjige (KO Sečovlje). Tudi pri zahtevah na kopnem se sklicujejo na najskrajnejše možnosti – na dogovor poveljstva partizanske vojske iz časa med drugo svetovno vojno na Maliji (ko še ni bilo jasno niti to, kdo bo preživel vojno, ne samo, kakšno državo naj bi imeli) o domnevni medrepubliški meji po naravni strugi Dragonje – brez slehernih zadržkov torej zahtevajo polovico Sečoveljskih solin z letališčem Portorož vred. Slovenija ima protiargumente, ki kažejo, da Hrvati še leta 1955 govorijo o nedogovorjeni meji. Toda Slovenija tudi na kopnem ni postavila skrajnih zahtev iz zgodovine, saj bi, denimo, po hrvaškem vzoru v Haag lahko poslala zahtevo za mejo na Mirni.