Predolgi sodni postopki, predolge čakalne dobe v zdravstvu ...

Ljubljana – Institucija Varuha človekovih pravic, ki jo je sicer uvedla slovenska ustava, je uradno začela delovati v začetku leta 1995. Na 20-letnico delovanja so opozorili ob letošnjem dnevu človekovih pravic s posebno publikacijo, v kateri so osvetlili prehojeno pot.

Varuh človekovih pravic je v teh letih izdal številna priporočila, ki so posegala na vsa področja družbenega življenja. Nekatera se ponavljajo iz leta v leto. Sedanja varuhinja Vlasta Nussdorfer ocenjuje, da so bili najmanj uspešni prav na področju pravosodja zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov, zaradi katerih je bila država pogosto prepoznana kot kršiteljica človekovih pravic. Opozarjali pa so tudi na potrebno kakovost sodnih odločitev. Vseh 20 let varuh opozarja na problem prezasedenosti slovenskih zaporov in na nekatere slabe pogoje prestajanja kazni. Neurejeno je področje zdravstva, še vedno so predolge čakalne dobe. Neuresničeni ostajajo številni predlogi glede ukrepanja države pri reševanju bivanjskih razmer Romov, še vedno ni nacionalnega stanovanjskega programa, pereča je okoljska problematika.

Prvi varuh Ivan Bizjak je imel težavno nalogo – organizacijo nove institucije. Prizadeval si je za njeno učinkovito delovanje, s katerim bi čim hitreje pridobili zaupanje ljudi. V začetku je bila težava v nerazumevanju vloge in pristojnosti varuha v javnosti ter deloma celo v medijih in pri nosilcih javnih funkcij. Med dosežke iz tistega časa uvršča vzpostavitev preživninskega sklada. S tem je olajšal življenje mnogim otrokom, ki tudi zaradi počasnega delovanja sodnih in drugih organov niso mogli priti do sredstev, ki so jim pripadala. Že v prvem poročilu so opozorili na izbrisane in njihov nerešen položaj. Danes ocenjuje, da bi bila njihova priporočila lahko ostrejša, čeprav so imeli vsa zagotovila predsednika vlade in ministra, da bo problem rešen leta 1996.

Ena izmed tem, ki so za varuhovo delo izjemnega pomena, družba pa brez tega ne more preživeti, je po oceni drugega varuha Matjaža Hanžka odnos med strpnostjo in človekovimi pravicami. Brez določene stopnje družbene strpnosti pravice ostajajo le na papirju. Splošno nestrpno vzdušje ohromi ljudi, da se ne zavzamejo zase, in tudi sodnike, da ne uveljavljajo zakonov, ki že obstajajo, meni Hanžek. V času njegovega mandata smo celo v parlamentu slišali izjave, ki jih je mogoče opredeliti kot sovražni govor, ki spada med manifestne oblike nestrpnosti. Pojavljal se je ob obravnavi pravic različnih manjšin. Varuh je na to opozarjal, saj je sovražni govor diskriminatoren.

Tretja varuhinja Zdenka Čebašek - Travnik si je za prvi izziv zastavila vprašanje, kako javnost prepričati, da je revščina v Sloveniji resen problem in da bi se morali nanjo učinkovito odzvati. Pravi, da ji to ni uspelo, deležni so bili tudi nekaj posmeha. Uspešnejši pa je bil varuh pri vzpostavitvi državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h konvenciji proti mučenju. Razvijali in izvajali so tudi projekt Zagovornik – glas otroka. Posebno pozornost so namenjali tudi revščini, nasilju in varovanju okolja. Preprečevanje nasilja je bilo povezano z dejavnostmi za varovanje pravic otrok, starejših in invalidnih oseb.