Tiskane izdaje
Ljubljana – Če v nedeljo ne bo drugačnega političnega dogovora, bodo dan za tem poslanci na izredni seji državnega zbora odločali o spremembi referendumske ureditve na ustavni ravni. Gre za tretji takšen poskus.
Kazalo je, da politika in stroka še nikoli nista imeli tako enotnih stališč kot zdaj. Vendar se je od 21. marca, ko so vse parlamentarne stranke na ustavni komisiji podprle predlog ustavnega zakona za spremembo 90., 97. in 99. člena ustave, do danes veliko spremenilo.
»Več in ne manj demokracije«
Zgodile so se vstaje in protesti, katerih temeljno sporočilo je, da mora zakonodajni referendum ostati glavni mehanizem državljanov za neposredno izvajanje oblasti, zato mora izid referenduma ostati zavezujoč. Zato vstajniki in druga civilnodružbena gibanja ne sprejemajo omejitev glede vsebine zakonov, na katerih na referendumu ne bi bilo mogoče odločati, saj volivcem ni mogoče odrekati pravice, da odločajo o javnih zadevah.
Prav tako nasprotujejo omejitvi veljavnosti referenduma bodisi s kvorumom udeležbe bodisi z zahtevo po kvalificirani večini, saj bi takšni instrumenti najbolj prizadeli pobude državljanov, ki nimajo opore v množičnih institucijah in so brez denarja za vodenje velikih medijskih kampanj.
Sporočilo ulice je tako jasno: več, in ne manj demokracije. O morebitnih rezih vanjo se je nujno treba pogovarjati le po široko opravljeni javni razpravi. Ta ne sme biti omejena bolj ali manj na politiko, saj je prav ta tista, ki je institut referenduma v zadnjih letih največkrat zlorabila. Zdaj pa prav politika postavlja nove meje ustavne pravice volivcev do referenduma.
Vezana politična trgovina
Po ne prav posrečenem sestanku predsednika državnega zbora Janka Vebra z nekaterimi predstavniki civilne družbe 3. aprila so udeleženci zahtevali vsaj 60-dnevno javno razpravo o načrtovanih posegih v ustavo. Rok seveda še ni potekel in del politike – zadnje dni predvsem SLS – in del stroke se vse glasneje zavzemata za to, da se z odločanjem v državnem zboru ne hiti. Opozicijske stranke SDS, SLS in NSi celo zahtevajo, naj državni zbor prej odloča o zapisu fiskalnega pravila v ustavo. Ti dve napovedani ustavni spremembi sta tako očitno postali predmet vezane politične trgovine.
V dosedanji razpravi sta bili problematizirani predvsem dve novosti, ki jih prinašajo referendumske ustavne spremembe. Medtem ko je rešitev, da se tretjini poslancev in državnemu svetu odvzame pravica zahtevati referendum in da ta ostane izključno 40.000 volivcem, doživela skoraj aklamacijsko odobravanje, je drugače z dvema drugima spremembama. Največ pomislekov vzbuja rešitev, o vsebini katerih zakonov referendum ne bi bil mogoč, nekoliko manj jih je o zavrnitvenem referendumu.
Prva dilema se nanaša na vprašanje, kje so meje razumevanja določbe, po kateri referenduma ne bo mogoče razpisati »o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu o izvrševanju proračuna«. Tudi del stroke takšno rešitev posebno v delu, ki govori o zakonih o drugih obveznih dajatvah, vidi kot dejansko odpravo referenduma, saj skoraj ni zakona, ki ne bi imel finančnih posledic. Zavrnitveni referendum pa v resnici pomeni, da bo zakon na referendumu padel le, če bo proti glasovala vsaj petina vseh volilnih upravičencev, to je 340.000 volivcev. Konkretno to pomeni, da v naši sedemnajstletni referendumski zgodovini ne bi padel referendum o Termoelektrarni Trbovlje 3, družinskem zakoniku, železnicah in zakonu o RTV 2. Del stroke, ki je zagovarjal višji kvorum – četrtina vseh volilnih upravičencev –, je prepričan, da je ta zdaj tudi primerjalnopravno prenizek.
Enajstič, dvanajstič?
Če bo državni zbor potrdil spremembe referenduma in zapis fiskalnega pravila v ustavo, bo šlo za enajsti oziroma dvanajsti poseg v ustavo. Deset dosedanjih ustavnih sprememb (prva iz leta 1997, zadnja iz leta 2006), pri čemer smo 68. člen spreminjali dvakrat, je bilo spodbujenih iz različnih razlogov, za nekatere med njimi lahko brez dvoma rečemo, da niso bili nujni (14., 43. in 50. člen), saj veljavne rešitve v ničemer niso omejevale razlag, kot so bile dodane. Del sprememb je bilo povezanih z vključevanjem v EU in druge mednarodne organizacije (3.a, 47. in 68. člen), ena (80. člen) je bila spodbujena z blokado, ki je nastala med državnim zborom in ustavnim sodiščem glede vprašanja volilnega sistema. Tri spremembe (121., 140. in 143. člen) pa so bile povezane s še vedno ne začetim projektom ustanovitve pokrajin.
