Roman Kirn: Diplomacija je kot poker z veliko preigravanja, blefiranja

Ta mesec je Roman Kirn, zadnja štiri leta slovenski veleposlanik v Washingtonu, hodil po pisarnah uglednih institucij v političnem središču Združenih držav in se poslavljal. Slovenijo bo odslej zastopal v Haagu na Nizozemskem. Je diplomat stare šole, izbrušen še v jugoslovanski diplomaciji, hkrati pa v skoraj dvorni maniri monarhije zvest protokolu, ki po njegovem pripomore k ugledu poklica. Zagovarja politični realizem, in zato so dobri odnosi z ZDA po njegovem za Slovenijo ključnega pomena.

Skupina nevladnih organizacij je skupaj z nekaterimi sindikati na vlado naslovila pobudo, naj ponudi zatočišče Edwardu Snowdnu, ameriškemu žvižgaču, ujetemu na moskovskem letališču. Kaj bi vi svetovali vladi?

Nevladne organizacije, poslanci, slovenski ali evropski, so razbremenjeni posledic odločitev, vlada pa mora upoštevati vse okoliščine, ki zahtevajo tehten premislek. V politiki je vedno treba izhajati iz realizma. To seveda ne pomeni, da v njej ni prostora za moralo, vendar je ta brez realizma naivnost. Tako kot je realizem brez morale prevzetnost, cinizem. Kot diplomat Slovenije lahko svetujem veliko opreznost pri takšnih pobudah. To ni preprosta humanitarna gesta, ampak klasično politično dejanje. Ihtave, prenagljene, poenostavljene odločitve državi lahko škodijo.

Nekdanji zunanji minister in sedanji evropski poslanec Ivo Vajgel je zapisal, da je logika »vrednote ali varnost«, pri čemer je citiral izjavo iz vašega nedavnega pogovora, za Evropo sporna.

Svet je po 11. septembru močno spremenjen in ne prepoznati teh sprememb je naivno. Američani so se očitno zaradi osebne varnosti pripravljeni odreči nekaterim svojim svoboščinam, kar je presenetljivo tudi zame. To po evropskem mišljenju pomeni odmik od nekaterih vrednot, razlike med Ameriko in Evropo se v tem pogledu povečujejo. A to ne pomeni, da na osebni ravni takšne spremembe sprejemam, samo ugotavljam, kaj se dogaja. Kdor misli, da se ne, je naiven, naivnost pa je slaba popotnica za razumevanje sveta, za iskanje rešitev.

Vi niste poklicali prvakov ameriških strank v veleposlaništvo in jim svetovali, kako naj rešujejo svoje težave, recimo globok prepad med demokrati in republikanci, ki hromi delovanje države?

Raje se ne spuščajmo na to področje ... Čeprav se je svet močno spremenil, še vedno obstajajo standardi, ki določajo profesionalnost diplomatskega poklica. Odmiki so stvar bolj osebnih kvalifikacij. Diplomacija je stara obrt, o njej pravijo, da ni pomembno samo, kaj, ampak tudi kako. V praksi to pozabljamo, osredotočamo se samo na kaj, toda v diplomaciji je pomembna tudi forma. Tri dni sem bil brez kravate, toda za tale pogovor sem si jo iz spoštljivosti do vas nadel, kot se za veleposlanika spodobi (novinar mu je nasproti sedel brez nje).

Prebiranje Wikileaksovih depeš pa svojevrstni slog ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija sta v Sloveniji sprožila negativne odzive in komentarje, da je gubernator. In da nas ameriška diplomacija obravnava kot kolonijo.

Tega ne vidim tako, to je zgrešen in poenostavljen predsodek, ki kaže na stereotipna razmišljanja. Ta so priročna takrat, ko ne vemo, kam usmeriti ost svoje nejevolje. Zgrešeno je obravnavati odnos med državama na osebni ravni, glede na osebni slog in pristop ljudi, ki ga oblikujejo. V nobenem pogledu ne vidim, da bi Amerika imela podcenjujoč odnos do Slovenije. Mislim, da je to na žalost eden napačnih predsodkov in predstav o ZDA.

Od kod izvirajo predsodki?

Po svoje so razumljivi, ZDA so že od prve svetovne vojne vodilna globalna sila. V zgodovinskem kontekstu to ni veliko, toda že nekaj časa so edina država, v kateri o zunanji politiki ne samo razpravljajo, ampak jo tudi delajo. Vedno bodo kritizirane, za tisto, kar naredijo, včasih še bolj za tisto, česar ne. Imajo svoje pomanjkljivosti, vendar so edine sposobni delovati. Čeprav sem zaprisežen zagovornik multilateralne politike, kot sem jo spoznaval v Združenih narodih, sem se v Washingtonu naučil, da ni svetovne politike brez ameriške politike. Ameriški vpliv ne bo usahnil čez noč.

Kako se lahko Slovenija vključi v ta svet po ameriški podobi?

ZDA se ukvarjajo z globalnim upravljanjem sveta, moč posamezne države se meri z njeno sposobnostjo biti partner pri tem urejanju. Naši odnosi so prijateljski, pomembno pa je, kaj lahko temu dodamo. Naša dodana vrednost je lega na Balkanu. Ko smo predsedovali EU, sva bila z zunanjim ministrom na pogovoru v Beli hiši, devetdeset odstotkov časa so namenili Balkanu.

Zadnjič ste sicer dejali, da v Washingtonu za vsakim vogalom najdete vrhunske strokovnjake, tudi za Balkan?

To je res, vendar se partnerstva merijo po tem, kako aktivno lahko prispevaš k njim. Američanom ne moremo pomagati pri reševanju severnokorejskega vprašanja, lahko pa, ko gre za Zahodni Balkan. In to znajo ceniti. Takšnega pričakovanja ne smemo presojati napačno, to ni izsiljevanje, omalovaževanje, to je uresničevanje partnerstva. Če smo se na lastno željo vključili v zvezo Nato, smo sprejeli pravice in obveznosti. To ne pomeni, da odmislimo vsa druga merila, ampak da z analizo presodimo, kje in kaj lahko ponudimo znotraj tega partnerstva. Na žalost je to ena od točk, kjer se v slovenski javnosti napačno razumejo ali interpretirajo ameriške prošnje.

Kakšne prošnje?

Gre za čisto konkretna vprašanja, ko povedo, kakšno težavo imajo, in pričakujejo odgovor, ali bomo sodelovali pri njenem reševanju. Včasih so ta vprašanja politično občutljiva, tudi na robu ali celo onstran mednarodnega prava. Takšno je bilo vprašanje koalicije v Iraku. Ampak to so izjemni primeri.

Kaj pa manj izjemni?

Po izbruhu arabske pomladi so ZDA edine ponudile celovito strategijo sodelovanja z regijo, ki strateško gleda, kako dolgoročno umiriti razmere. Pri tem so iskali partnerje in poklicali tudi Slovenijo, ker od blizu poznamo prehajanje skozi tranzicijsko obdobje. Želeli so si pomoč pri razumevanju potreb regije v tem prehodnem obdobju.

To je projekt, ki poteka?

Seveda. Želel bi si, da bi v Sloveniji temu namenili več pozornosti. To je mozaik tega, kar na koncu sestavlja partnerske odnose med državama.

Kako je nanje vplivala zgodba o (ne)sprejemu zapornika iz Guantanama?

(po dolgem premisleku) To je lahko zgodba o tem, kako se določa slog dela neke diplomacije. Ko je predsednik ZDA Barack Obama po zmagi na prvih volitvah napovedal, da bo zaprtje Guantanama njegov prvi ukrep, sem bil mnenja, da bi ga morali javno podpreti in mu ponuditi pomoč. Tega nismo storili, zapletli smo se v niz dogovarjanj, ki še vedno nimajo epiloga. Stari rek pravi, kdor hitro da, dvakrat da. To velja tudi v diplomaciji. Odločitve so vedno presečišče silnic, sposobnost diplomatov in politikov je presoditi, kdaj je to najbližje tvojim interesom. Zato je potrebna profesionalna diplomacija, da zna določene cilje uresničiti na način, ki je najboljši za državo. To je bistvena razlika, ki ločuje dobre diplomate od slabih, karierne od nekariernih, profesionalne od neprofesionalnih.

Na zunanjem ministrstvu že nekaj časa poudarjajo pomen gospodarske diplomacije, lani pa je država zaprla konzularno predstavništvo v New Yorku, finančnem središču ZDA in sveta. Zgodilo se je pod vašo stražo, kot pravijo Američani ...

Že večkrat sem rekel, da to ni dokončna odločitev. Ko bodo finančne razmere dopuščale pa tudi ko bomo sami znali oceniti lastne interese in potrebe v New Yorku, se bomo lahko vrnili. Ko sem bil še veleposlanik pri Združenih narodih, sem opazoval pri delu več generalnih konzulov v New Yorku in vsak je imel svojo agendo. To se mi je zdelo čudno, je pa kazalo na pomanjkanje strategije in usmeritve. Vse skupaj je ob zaostrenem gospodarskem položaju pomagalo, da se je newyorški konzulat zaprl. Osebno sem prepričan, da potrebe in interese v New Yorku imamo.

Na ameriških univerzah svoja predavanja o osamosvojitvi Slovenije pogoste začnete s citatom Marka Twaina: »Nismo vedeli, da je nemogoče, zato smo to storili.« Je diplomacija po uresničitvi velikih ciljev vstopa v Nato in EU izgubila zagon in usmeritev?

Po sprejemu v Evropsko unijo 2004 sem pri nekaterih kolegih opazil olajšanje, kot da so se znebili bremena, prevladal je občutek, da smo dokončali zastavljeno. Toda to je bil šele začetek poti, ne konec. Diplomacija pomeni trdo vsakodnevno delo pri zaščiti in uresničevanju interesov države. Bilo bi naivno, celo škodljivo zapostavljati njen pomen. Podobno velja za poenostavljene predstave, da lahko to delo opravlja vsakdo, da je hitro naučena obrt. Če je glavno gibalo javna diplomacija, kjer je fotopriložnost merilo vsega dogajanja, potem to močno deformira razumevanje dela diplomacije. Ta je kot poker, kjer je veliko preigravanja, blefiranja, hoje po nitki, da dosežeš svoj rezultat. Kako igraš, je odvisno od sposobnosti, ne samo od instinktov. Tako je pogosto kot rezultat diplomatskega dela pomembnejše tisto, kar se ne vidi, od tistega, kar je vidno.

Kakšna naj bi bila torej videti sodobna diplomacija?

Vse države namenjajo več denarja in prostora gospodarski diplomaciji, tudi mi smo se pravilno odločili zanjo. Toda očitno je, da še nismo našli pravih sredstev. Še vedno imamo močno diplomatsko mrežo, ki jo lahko bolj izkoristimo. Po mojem mnenju bi moral biti ključni kriterij za odpiranje novih diplomatskih predstavništev prav ta, kakšne gospodarske interese imamo. Poleg tega zunanje ministrstvo nima vseh vzvodov za vodenje gospodarske diplomacije, predvsem finančnih. To je pomanjkljivost, ki bi jo morali odpraviti v odnosu z gospodarskim ministrstvom, da bi dobili ost, ki nam manjka in s katero bi lahko bili bolj učinkoviti.