Sindikati kmalu mreža različnih družbenih skupin?

Ljubljana – Sindikalno gibanje je od ustanovitve samostojne države prestalo številne preizkušnje. Te so od vedno bolj številnih in zato tudi bolj razdrobljenih sindikatov, ki so se ob ekonomski tranziciji spopadali še z izgubo članstva, zahtevale spremembe v strategiji njihovega delovanja.

Ekonomska tranzicija v kapitalizem, poskus uvedbe enotne davčne stopnje, sprejetje evra in tajkunizacija ter zadnja ekonomska kriza, s katero se še vedno spopada Slovenija, so pomembno zaznamovale delovanje sindikatov.

Sociolog Srečo Dragoš v svoji analizi Razredna strategija sindikatov? poudarja, da ne smemo pozabiti, da sindikati v Sloveniji, kljub težavnim strukturnim okoliščinam in nekaterim taktičnim pomanjkljivostim sindikalističnega delovanja, so – in ostajajo – velika in redka zgodba o uspehu. Za takšno oceno obstajajo trije ključni vzroki: sindikati so odigrali odločilno vlogo pri ohranjanju temeljev socialne države, kjer so uspešnejši od vseh tistih institucij, ki imajo s socialno državo še večje pristojnosti in odgovornosti.

Sindikatom gre prvenstvo pri kritični refleksiji neoliberalnih politik; ravnanje drugih institucij, ki počnejo isto, je redko, sporadično in je bilo kasnejšega datuma. Tretji vzrok pa je, da so kljub upadanju sindikalnega članstva, ki je bistveno povezano s krizo v gospodarstvu in večjo brezposelnostjo – poleg izobraževalnih ustanov – edina institucija, ki si je v javnosti okrepila zaupanje med letoma 1991 in 2012. »Delovanje sindikatov je – v vsem času samostojne države – občutno bolj skladno z javnomnenjskimi vrednotami, kot pa to velja za delovanje političnih elit. Ob tem tudi ni zanemarljivo, da je kljub fragmentaciji sindikalizma stopnja konfliktnosti med sindikati manjša in lažje obvladljiva kakor stopnja konfliktnosti med političnimi strankami. Ob občutno večji javni podpori, kot so jo deležni politični akterji, bo imel tudi prihodnji razvoj sindikalističnih strategij boljšo oporo v javnosti, kot pa jo bodo imele strategije političnih akterjev,« je optimističen Dragoš.

Odziv na družbene spremembe

V več kot dveh desetletjih delovanja v samostojni državi so se sindikati različno odzivali na družbene spremembe, tem pa so prilagajali tudi strategije svojega delovanja. V 90. letih se je ta strategija po mnenju sociologa Miroslava Stanojevića bolj osredotočala na sindikalni ekonomizem, torej za neposredno ukvarjanje s plačnimi in drugimi interesi delavcev, ne pa z razredno integracijo. »Ključna ovira te integracije je bila tedanja močna strankarska razcepljenost sindikalnega prizorišča. Prevajanje akterjev tega prizorišča v vlogo socialnih partnerjev je odločilno prispevalo k oblikovanju sistema, znotraj katerega se je, podobno kot v Nemčiji v 70. letih, pritisk sindikalnega ekonomizma kombiniral z vpenjanjem (vodstev) sindikalnih central v polje oblikovanja javnih politik.«

Ob drugi veliki prelomnici, vstopu v EU in območje evra, se je nezadovoljstvo delavcev zaradi vse večje intenzivnosti dela in sistematičnega omejevanja rasti plač vse bolj stopnjevalo. Ob eksplicitni napovedi uvedbe radikalne neoliberalne spremembe, kot je enotna davčna stopnja, so se sindikati v Sloveniji v resnici prvič po osamosvojitvi poenotili, protesti novembra 2005 pa so napovedali možnost oblikovanja močnega avtonomnega razrednega gibanja. »Problem je, da so se po teh dogodkih sindikati vključili v neenako politično menjavo, saj so odpoved uvedbe enotne davčne stopnje zamenjali za obujanje delovanja Ekonomsko-socialnega sveta in podporo politiki omejevanja inflacije. V to menjavo vprašanje privatizacije, ki je tedaj že bila v polnem zamahu, ni bilo vključeno,« razlaga Stanojević.

S tem so se sindikati dejansko vključili v stabilizacijo razmer, ki so bile zaznamovane z množičnim dotokom poceni denarja in procesi menedžerskih privatizacij. Ker se je položaj delavcev v tem obdobju le še dodatno slabšal, socialno-partnerska vloga sindikatov pa je ta razmerja legitimirala, je možnost razredne integracije začela razpadati. »Delavci so začeli množično zapuščati sindikate. Po izbruhu krize se je strategija socialnega partnerstva iztekla v 'concession bargaining' – v pogajanja o popuščanjih. Temu je ustrezal močan zdrs v ekonomizem in njegove neizogibne posledice so bile: medsindikalne tekme za pridobivanje članstva in močna interesna fragmentacija celotnega sindikalnega prizorišča. Val desindikalizacij, tudi če se bo ustavil, se bo ob tovrstnih strateških kombinacijah lahko uresničil le v množici medsebojno konkurenčnih, ozkih, z logiko ekonomističnega sindikalizma 'artikuliranih' interesov,« svari Stanojević.

Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lukič meni, da je klasičen sindikalizem, ki je temeljil na enotnosti množic, pred izzivom, ali naj se v prihodnje organizira kot množična mreža različnih družbenih skupin, ki bo segala prek različnih gospodarskih dejavnosti. »Seveda moramo pri tej usmeritvi že zdaj biti jasni – to ne pomeni ustvarjanja vzporednega sistema 'splošnih' kolektivnih pogodb ali socialnega dialoga, v katerega bodo zaradi njihove morebitne 'splošnosti' poskušali zbežati nekateri delodajalci iz svojih 'matičnih' kolektivnih pogodb dejavnosti,« pravi. Takšen sistem bi moral delovati ravno obratno, z vključevanjem interesov določenih, zlasti ranljivih družbenih skupin, kot so mladi, starejši, migranti in prekarni delavci v obstoječe kolektivne pogodbe.