Tiskane izdaje
Ljubljana – Ena od političnih prioritet dosedanje evropske komisije in evropskega parlamenta je bila zaveza »vladavini prava in boljši zaščiti davkoplačevalcev z učinkovitejšim bojem proti goljufijam in drugim kaznivim dejanjem na škodo finančnih interesov EU«.
Zato naj bi v prihodnje dobili evropskega javnega tožilca, saj dosedanji nadzorni organi OLAF (evropski urad za boj proti goljufijam), Eurojust (evropska agencija za sodelovanje v kazenskem pravosodju) in Europol (evropska policija) nimajo, kot razlagajo v Bruslju, pristojnosti za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki ogrožajo evropski proračun. V kolikšni meri in s kakšnim tempom bo tej zavezi sledila nova bruseljska ekipa, je še prezgodaj ugibati. Dejstvo pa je, da je evropski parlament sredi marca podprl predlog uredbe sveta EU o vzpostavitvi urada evropskega javnega tožilca. Ta je v popravljeni različici od zdaj naprej stvar nadaljnjih pogajanj. V njej so zajete tudi pripombe slovenske strani.
Rumeni karton
Državni zbor je namreč oktobra lani uredbi dodelil rumeni karton zaradi pomislekov, ki jih je imel do zelo centraliziranega sistema pregona kaznivih dejanj, storjenih na škodo evropskega proračuna. Generalni direktor vrhovnega državnega tožilstva višji tožilec Boštjan Škrlec nam je pojasnil, da je zdaj smer kar prava, saj izhaja iz sistema, ki je bolj podoben našemu. Ali kot pravijo na pravosodnem ministrstvu: vztrajna prizadevanja s podporo nekaterih drugih držav članic so uspela »skorajda do optimalne mere«.
Pri nas so državni tožilci samostojni pri odločanju, zoper koga bodo sprožili kazenski pregon in zoper koga ne. Vsaka drugačna ureditev na evropski ravni bi bila lahko za nas ustavno sporna. Prepričanje o nujnosti samostojnosti tožilcev pri odločitvah se je – vsaj za zdaj – preneslo tudi na evropsko raven.
Ali bo zdržalo do konca, ne vemo. Nič še ni dokončno. Tudi zato, kot pravi Škrlec, ker so ureditve pri pregonu kaznivih dejanj po državah različne. Mi imamo še vedno preiskovalne sodnike in sodne preiskave, zato so pristojnosti in pooblastila državnih tožilcev v (pred)kazenskem postopku drugačni od pristojnosti tožilcev v drugih državah. Treba bo torej najti nek skupni imenovalec.
Grešniki
Ideja o ustanovitvi urada evropskega javnega tožilca sega že skorajda deset let nazaj. Konkretnejše obrise je dobila lani, ko se je evropska komisija zavezala k ničelni toleranci do goljufij, povezanih z denarjem evropskega proračuna. Zaradi domnevnih goljufij je po ocenah držav članic v EU vsako leto izgubljenih najmanj pol milijarde evrov. Tudi zato, ker se države članice preiskovanja in pregona kaznivih dejanj na škodo evropskega proračuna odzivajo zelo različno – nekatere se na njegovo nezakonito izčrpavanje sploh ne. Zato je bil povod za pripravo uredbe o ustanovitvi urada evropskega javnega tožilca ta, da če že imamo evropski proračun, kamor se stekajo sredstva vseh držav članic, mora obstajati tudi enotna politika pregona storilcev kaznivih dejanj. Ta naj bi bila zagotovljena prek kolegijske in decentralizirane sestave urada evropskega tožilca, v katerega bi vsaka država članica imenovala svoje tožilce. Ti bi bili pristojni za preiskovanje in pregon tovrstnih kaznivih dejanj v svoji državi, tudi obtožne akte bi zastopali pred kazenskimi sodišči svojih držav.
Tožilci držav članic naj bi izmed sebe izvolili evropskega javnega tožilca, ki bi bil vodja urada. Funkcije urada pa so zožene predvsem na usklajevanje in nadzor dela tožilcev.
Neznanka
Še vedno pa je precejšnja neznanka, tako Škrlec, katera so tista kazniva dejanja, ki bodo sodila pod presojo evropskih tožilcev. Zagotovo so to kazniva dejanja davčnih utaj, preslepitev pri subvencijah in nenamenske porabe evropskih sredstev.
