Tiskane izdaje
Ljubljana − Kako spraviti državljane na volišča: to bo očitno ključno vprašanje volitev v evropski parlament (EP), ki bodo čez manj kot leto dni, 25. maja 2014. Udeležba na hrvaških volitvah, na katerih je nova članica EU aprila prvič izbirala svoje evropske poslance, je lahko precej zlovešče znamenje.
Na volišča je namreč prišla komaj petina volilnih upravičencev. S tem je Hrvaška že na začetku ujela trende, ki jih lahko iz mandata v mandat spremljamo v vseh državah unije (podatki o padanju udeležbe so v tabeli). Vse manj državljanov voli tudi v Sloveniji, kjer je udeležba na evropskih volitvah že sicer tradicionalno skromna. Zadnjih, leta 2009, se je udeležilo vsega 28 odstotkov upravičencev.
Prostor za skrajnosti
Nezanimanje javnosti je v obratnem sorazmerju s pristojnostmi evropskega parlamenta, saj ta sprejema že 80 odstotkov zakonodaje, ki velja v državah članicah. V Bruslju so zaskrbljeni: od izbruha kriza v Evropi raste evroskepticizem, delitev med severom in jugom je vse bolj ostra, varčevalna politika in zahteve trojke v »problematičnih« državah krepijo odpor zoper »diktat Bruslja«. V teh razmerah, se strinjajo naši sogovorniki, neudeležba na volitvah odpira prostor političnim skrajnostim.
Septembra bodo, kot nam je povedala Manja Toplak iz predstavništva evropskega parlamenta v Ljubljani, tako začeli kampanjo, s katero bodo poskušali volivce prepričati, da je dobro oddati svoj glas. Eden ključnih argumentov bo sprememba, ki bo v skladu z lizbonsko pogodbo začela veljati z novim mandatom. Pred volitvami se bodo namreč po novem nacionalne politične stranke vnaprej izrekle, katerega kandidata za predsednika evropske komisije podpirajo. Raziskava evrobarometra, opravljena pred dvema letoma, je pokazala, da bi to več kot polovico anketirancev spodbudilo, da bi oddali svoj glas. Dali bi jim namreč občutek, da vsaj posredno sodelujejo pri izvolitvi predsednika evropske »vlade«.
Stranke v nizkem štartu
Kot ključni razlog za nezanimanje državljani Unije – tako kažejo rezultati evrobarometra – še vedno navajajo vtis, da njihov glas v EU »ne šteje«. Več kot tretjina vprašanih tudi ne zna našteti treh evropskih institucij, ki bi jih poznali.
V Sloveniji lahko k temu dodamo še nekaj razlogov: državljane motijo visoke plače evroposlancev (zdaj dobivajo okrog sedem tisoč evrov bruto na mesec), afere (v eno je bil vpleten tudi slovenski poslanec Zoran Thaler), pa tudi to, da poslanci v Bruslju ne predstavljajo države, ampak so člani političnih skupin. Poleg tega je kampanja za evropske volitve praviloma samo repriza politične tekme za nacionalni parlament, v kateri prevladujejo »domače« teme.
Čeprav se bo delitev sedežev nekoliko spremenila in jih bo dvanajst držav dobilo nekoliko manj (več v razpredelnici), bo Sloveniji tudi v prihodnjem mandatu ostalo osem poslancev. Zdaj še precej pasivne stranke se bodo verjetno aktivirale jeseni.
Največja neznanka je Pozitivna Slovenija, ki se ni odločila niti tega, v kateri poslanski skupini bo sodelovala. »Zdaj imamo preveč dela z vodenjem vlade, z evropskimi volitvami se ne ukvarjamo,« so nam zatrdili v stranki.
Državljanska lista sodeluje z evropskimi liberalci, kandidatov za evroposlance pa še nima. Stranke, ki so že v evropskem parlamentu (torej SD, SDS in NSi, tudi neparlamentarni LDS in Zares), pa bodo zagotovo stavile na preizkušena imena dosedanjih poslancev. Osebnosti so na evropskih volitvah pomembne, saj lahko volivci s preferenčnim glasom izberejo najbolj priljubljenega kandidata.
