Slovenija-Vatikan: Pritiski enkrat javni, drugič ne

Ljubljana – Ne glede na premike na slovenski politični sceni, na po vsem svetu odmevni finančni krah v slovenski Cerkvi ali pa na slovenskim podobne pretrese za vatikanskim obzidjem so bili odnosi med Slovenijo in Vatikanom ves čas razmeroma stabilni.

O odnosih med državama, ki so najbrž v glavnem zadovoljivi, nikoli pa ne bodo po volji prav vsem na slovenski strani, ne na slovenski na vse načine razklani politični sceni in ne med tukajšnjimi cerkvenimi funkcionarji, papež in njegovo državno tajništvo dobivata podrobne in analitične informacije – sproti in neposredno iz Ljubljane od papeškega nuncija, ki igra vlogo papeškega predstavnika za cerkvene čisto notranje zadeve (tudi odstavitve škofov in njihova nova imenovanja so se zgodili po tej poti) pa tudi veleposlaniško funkcijo pri slovenski državi. Vatikanska diplomacija velja za eno izmed najboljših na svetu, z njeno informiranostjo se vsled cerkvene kapilarne informativne strukture najbrž ne more primerjati nobena druga diplomacija. Papež je seveda dobro obveščen tudi o večkrat javno izraženem nezadovoljstvu vsaj dela svojih slovenskih podanikov zaradi po njihovem neurejenih finančnih razmer slovenskega klera, položaja cerkvenih kadrov v slovenski vojski, družinske zakonodaje, financiranja cerkvenega zasebnega šolstva in nekaterih drugih vprašanj, ki se zlasti v slovenski javnosti pojavijo ob vsakem meddržavnem srečanju med slovensko in cerkveno državo. Vprašanje pa je vsakokrat, ob vsakem podobnem obisku, ali se zdi vatikanski strani oportuno zaostrovati ali pa ne. Pritiski so včasih javni, drugič ne. Pri svojih odločitvah v Vatikanu vedno lahko s pridom upoštevajo tudi razklanost slovenskega političnega in družbenega prostora.

Ozračje pred državniškimi pogovori je lahko odvisno tudi od razklanih razmer v rimski kuriji, ki so na trenutke na las podobne slovenskim. Papež Frančišek poskuša reformirati kurijo, ki je v preteklih desetletjih zrasla papežem čez glavo, vnaša tudi veliko novega vetra, to pa za obzidjem in tudi v številnih škofovskih konferencah po svetu (pravijo, da tudi v nekaterih krogih slovenske) ustvarja nelagodje in vsaj prikrito nasprotovanje. V Rimu z zanimanjem spremljajo tudi pravkar začeto afero urejanja razmer pri frančiškanih, ki naj bi bili prav v vrhovih vpleteni v hude finančne škandale in velikanske izgube. Na obzorju je, trdijo, nov finančni krah, še precej večji do slovenskega.

Manj ranljiva, bolj zahtevna

O mednarodnih razmerah ima Vatikan pod sedanjim papežem jasnejša stališča, kakor jih ima lahko katera od manjših članic Evropske unije, odvisnih od skupnostnih dogovorov in stališč Bruslja in Berlina. Papež je bolj kot predhodniki jasen v analizah razmer ali obsodbah nasilja, ko gre za Bližnji vzhod, Ukrajino ali severno Afriko. Še posebej odločen je, ko gre za trpljenje revežev, ki poskušajo najti srečo na severnih obalah Sredozemlja, pri tem pa množično umirajo. Tudi njemu gre zasluga, da se v Evropi glede pribežnikov vsaj malenkostno premika. Vatikanska diplomacija deluje po dveh tirnicah, uradne diplomacije državnega tajništva in zlasti v mirovnih misijah zelo učinkovite vzporedne diplomacije, imenovane skupnost svetega Egidija.

Tudi v primerjavi z bolj cagavo slovensko državo je papež Frančišek naredil velik korak naprej v odnosih do palestinske države. Njegov čut do trpečih, brezpravnih in preganjanih skupaj z ostro kritiko neoliberalizma in skrajno surovega kapitalizma pa vzbuja nasprotovanja tudi v bolj konservativnih cerkvenih vrstah.

Rimskokatoliška cerkev ima v Sloveniji močan položaj, ki je bil deloma omajan, ko je rimska centrala pred leti sklenila uvesti red in disciplino med svojimi najvišjimi kadri na Slovenskem po finančnem krahu, kakor ga po mnenju vatikanskih najvišjih predstavnikov tistega časa ni bilo nikjer drugod. To načelno sicer ne sodi v meddržavne odnose, pač pa v notranje zadeve Katoliške cerkve in vatikanske države, v katere naj se drugi ne bi mešali, kakor naj se Cerkev ne bi vmešavala v zadeve drugih. Vpliva pa na ozračje.

Odkar je papež v Ljubljani in Mariboru postavil nova nadškofa, ki naj uredita notranje, tudi finančne razmere in si prizadevata predvsem za povrnitev dobrega imena, spet čisto moralno podobo, je Rimskokatoliška cerkev v slovenskih okvirih manj ranljiva. Torej utegne biti tudi bolj zahtevna, na lokalni in na globalni ravni, v Vatikanu.