Tiskane izdaje
Ljubljana – Danes delavec zasluži nekajkrat več, kot je njegov kolega, ki je opravljal isti poklic, pred 100 leti. Pa ne zato, ker bi se toliko bolj trudil ali delal več ur, temveč zaradi tehnološkega napredka in akumuliranega kapitala. In vse to bi bilo treba porazdeliti bolj pravično, je prepričan belgijski filozof Philippe Van Parijs.
Philippe Van Parijs je profesor ekonomske in socialne etike na katoliški univerzi v Louvainu, bil je gostujoči profesor na več univerzah, med drugim na Harvardu in Oxfordu, in gost na številnih mednarodnih forumih, kjer nastopa kot zagovornik univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) in uvedbe neke socialne ali evro dividende, kot jo je poimenoval.
»Evro dividenda je brezpogojen skromen prihodek, ki bi ga EU izplačevala vsakemu fiskalnemu rezidentu EU ali morebiti samo evroobmočja. Znesek, o katerem razmišljam, je 200 evrov, lahko pa tudi več ali manj, glede na življenjske stroške v različnih državah. Financiral bi se iz DDV, pobranega na evropski ravni,« je razložil Philippe Van Parijs, ki zamisel utemeljuje z več argumenti. Poleg makroekonomskega bi predstavljala tudi demografski stabilizator, ki bi ljudem tudi v revnih delih EU zagotavljal razmeroma dostojno življenje, zato bi pomagal zagotoviti politično stabilnost schengenskega prostora in svobodo gibanja znotraj EU.
»Pomagal bi ustvariti neke vrste neposredno legitimnost EU v očeh mnogih državljanov. Dal bi jim občutek, da EU skrbi za njih. Podobno, kot je Bismarckov sistem osnovnih pokojnin v Nemčiji konec 19. stoletja med drugim pomagal prebivalstvu identificirati se z novo združeno Nemčijo. Ustvarila bi se močnejša legitimiteta EU pri ljudeh, ki menijo, da EU ne počne nič za njih, še več, da EU samo zmanjšuje, odpravlja in spodkopava pravice, ki so jih uživali prej zaradi svojih socialnih držav.«
Pravična razporeditev skupne dediščine
Van Parijs pravi, da bi socialna dividenda predstavljala tretji model socialne zaščite. »Prvi model je socialna pomoč, ki se je razvila v nekaterih flamskih in nemških mestih na začetku 16. stoletja kot nadomestilo miloščine, ki so jo najrevnejšim dajali zasebniki in cerkev. Ta temelji na načelu dobrodelnosti in javne pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Drugi model je socialno zavarovanje, ki ga je Bismarck uvedel konec 19. stoletja in temelji na načelu solidarnosti med delavci, tretji pa je socialna dividenda.
Vse rente od tehnoloških inovacij in akumulacije kapitala v preteklosti, ki niso povezane z našimi sedanjimi napori, so vključene v naše dohodke. Tisti, ki so zaposleni, ki imajo kapital, intelektualno lastnino, imajo korist od neke skupne javne dediščine, drugi pa ne. Poenostavljeno povedano – ljudje z dobrimi službami imajo v svojo plačo vključene vse te reči, za katere niso sami nič storili in za kar niso ne odgovorni ne zaslužni, temveč so to drugi ljudje naredili v preteklosti. Pri tem konceptu gre za pravično prerazporeditev skupne dediščine med vsemi člani družbe. To je po mojem mnenju prava pot, po kateri je treba iti. In tako kot drugi model ni v celoti nadomestil prvega, tudi tretji ne bo prvih dveh.«
Priča smo vse večji polarizaciji v smislu, da se je možnost zaslužka dela prebivalstva, zahvaljujoč globalizaciji in tehnološkim inovacijam, nekajkrat pomnožila, enemu delu pa se manjša, ker s svojimi sposobnostmi in sredstvi niso sposobni tekmovati v svetovnem merilu. Socialna pravičnost pa, po Van Parijsovih besedah, nikakor ne pomeni, da imamo vsi enako, temveč da se vsem omogočajo enaka izhodišča, za kar mora država ustvariti celo vrsto institucij, kot je brezplačno obvezno šolstvo, dober in vsem dostopen zdravstveni sistem, vse, kar je treba za fizično varnost vseh, javni prostor ... V tem kontekstu je tudi socialna dividenda povezana s socialno pravičnostjo.
V čem se pravzaprav razlikuje od UTD? »V svojem temelju bi bila UTD, a na zelo skromni ravni. V bogatejših državah ne bi predstavljala velike razlike v nikogaršnjih prihodkih, pomembnejšo vlogo bi imela v revnejših državah, denimo Bolgariji ali Romuniji.« Taka dividenda daje več svobode odločanja, tako kot pri UTD pa je vzbudila kar precej pragmatičnih in etičnih pomislekov.
