Sodniki morajo obvladati 28 pravnih področij

Zaradi primera Ališić se je pripad zadev izjemno povečal, spreminjanje zakonodaje onemogoča stabilno sodno prakso.
Objavljeno
09. marec 2018 20.04
SLOVENIJA, LJUBLJANA, 16.3.2007 Minister za pravosodje Lovro Šturm in predsednik Upravnega sodišča RS Janez Breznik sta odprla nove prostore Upravnega sodišča RS Na sliki stavba sodišča. FOTO LJUBO VUKELIČ/DELO
Majda Vukelić
Majda Vukelić

Ljubljana – Upravno sodstvo je po dvajsetih letih delovanja pred posebnim izzivom. Odločitev ESČP v zadevi Ališić ga letos potiska v položaj, ko pripada zadev za zdaj ne obvladuje več. Do konca preteklega leta je bilo vloženih več kot 38.300 zahtevkov.

Upravno sodišče je edino v državi, ki rešuje samo eno vrsto sporov – to je upravne spore. Sodniki, ki delujejo na štirih lokacijah (Ljubljana, Maribor, Nova Gorica in Celje), morajo obvladati 28 pravnih področij, že ko govorimo o davkih, jih lahko naštejemo 14 vrst. Vsaka sprememba zakonodaje pomeni še več vloženih tožb na upravno sodišče.

Problem sodne prakse

Ob otvoritvi sodnega leta je tako predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič opozoril, da bodo letos nov gradbeni zakon, zakon o urejanju prostora, zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, zakon o varstvu okolja in spremenjen zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, če bo sprejet, za upravno sodstvo pomenili izjemen zalogaj, saj se zaradi nenehnega spreminjanja zakonov tudi ne more oblikovati stabilna sodna praksa.

Gradbeni zakon, na primer, širi krog udeležencev, ki lahko sodelujejo v postopku, tožbe bodo lahko vlagale tudi nevladne organizacije. Prostorske izvedbene akte bodo lahko, kot določa zakon o urejanju prostora, izpodbijale tudi nevladne organizacije, kar je povsem nova pristojnost upravnega sodišča. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence uvaja administrativno sankcioniranje, o zakonitosti teh ukrepov bo odločalo upravno sodišče. Ker zakon o varstvu okolja predvideva vložitev tožbe v upravnem sporu brez predhodne pritožbe, bo to pomenilo večje število upravnih sporov. Protikorupcijski zakon, ki je še v državnozborskem postopku, pa predpisuje, da mora upravno sodišče v upravnem sporu odločiti v treh mesecih.

Lani večji pripad

Povprečni letni pripad sporov v zadnjih petih letih (od leta 2013 do vključno 2017) je znašal 3294 zadev, leta 2017 pa je imelo sodišče večji pripad na novo prispelih tožb v primerjavi s petletnim povprečjem, in sicer za 20,7 odstotka. Zaradi tako povečanega pripada novih zadev se je povečalo tudi število nerešenih zadev, ob kadrovsko nespremenjenem stanju, ko sodišče leta 2017 beleži dejansko prisotnost 23 sodnikov, kar je enako kot leta 2016.

Poseben zalogaj bo za sodišče reševanje sporov zaradi izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić, kjer je sodišče sprejelo že več kot 1000 zahtevkov.

Poseben status

Upravnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče primerjati z drugimi višjimi sodišči v državi, saj to sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in drugi nosilci javnih pooblastil. Upravno sodišče je prvostopenjsko sodišče s statusom višjega sodišča, odločitve sodišča pa so praviloma pravnomočne in je zoper sodne odločitve mogoče vložiti le izredno pravno sredstvo. Zavzeta stališča v sodnih odločbah upravnega sodišča imajo zato pomemben vpliv in učinek na delovanje države kot celote in na varovanje temeljnih pravic državljanov v odnosu do nje. Tudi zato si sodnega odločanja v upravnem sporu ni več mogoče zamisliti brez natančnega proučevanja nacionalnih predpisov in predpisov EU, s tem pa tudi judikature Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice.

Tožena vedno država

Ena od posebnosti, ki veljajo pri tem sodišču, je tudi ta, da je sodna taksa za vse spore enaka, ne glede na to, da gre lahko za zadeve, ki imajo milijonsko težo, in da tožbe, ki so v upravnem sporu vedno usmerjene zoper državo, lahko vlagajo posamezniki brez odvetnikov.

Upravno sodišče je imelo lani po vloženih pritožbah potrjenih 72,3 odstotka odločitev, v postopkih revizije pred vrhovnim sodiščem pa 63,6 odstotka.