Tiskane izdaje
Ljubljana − »Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša se je moral odzvati na pritiske na sodstvo, še zlasti ob težko razumljivem molku predstavnikov drugih dveh vej oblasti in večine predstavnikov akademske sfere, ki so v tej situaciji molčali. Ključna je okoliščina, da pri tem ni nastopil v vlogi sodnika − 6. junija zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi Patria vrhovno sodišče sploh še ni prejelo −, temveč se je na pritiske na sodnike in sodstvo odzval kot predsednik vrhovnega sodišča. Torej v funkciji, ki jo ima predsednik najvišjega sodišča v državi v okviru sodne uprave, ki je ne moremo enačiti s sodniško funkcijo.Maslešev govor na dnevih slovenskega sodstva 6. junija je bil utemeljen in primeren odziv na ponavljajoče in stopnjujoče se napade na slovensko sodstvo in sodnike, še zlasti ker jih je usmerjala politika. Zanjo je v demokratični družbi, v kateri je vladavina prava temeljni kamen političnega in pravnega sistema države, še posebej pomembno, da javno sprejema in spoštuje neodvisnost in nepristranskost sodstva in pravosodja. Ravnanje, ki od tega odstopa, lahko sodniki in splošna javnost razumejo kot zunanji pritisk, ki lahko vpliva na izid odločanja v konkretnem primeru.«
Tako izhaja iz pisnega sklepa občne seje vrhovnega sodišča, ki je bila 27. avgusta, in na kateri je večina vrhovnih sodnikov kot neutemeljeno zavrnila zahtevo odvetnika Janeza Janše Francija Matoza za izločitev Branka Masleše iz odločanja v zadevi Patria.
Odvetnik je zaradi Masleševega govora na dnevih slovenskega sodstva podvomil o njegovio nepristranskosti. Takrat je Masleša med drugim dejal, da so »sodišča človekova stvaritev in zato tudi niso imuna pred napakami. Odpravljanju teh napak so namenjena pravna sredstva, ki so edina prava pot za izpodbijanje sodnih odločb. Naj takoj povem, danes nameravam govoriti o zaskrbljujoči pojavnosti, ki spremlja najbolj znano pravnomočno sodbo zoper Janeza Janšo in ostale, ne da bi si drznil seveda spuščati v ocenjevanje njene pravilnosti in zakonitosti. Omalovaževanje, kar že skrunitev table največjega višjega sodišča v državi, z jasno sporočilnostjo, ki so jo zaznali le redki, da gre za naslednjo tarčo, bodočo trofejo, je nedopustno. Njene namestitve ob tabli nekega sodišča, ki ga ni več in ki ni bilo naše, ni mogoče razumeti drugače. Posebej, če je pospremljena z izjavami pravnomočno obsojenega eminentnega politika, da če še ni takega sodišča, bo pa že ustanovljeno, ki da bo to pravnomočno sodbo spravilo s sveta oziroma da pravnomočne sodbe ne spoštuje, bolje bi bilo sprejema, pač pa, da jo le upošteva. S tem se v bistvu vsaj besedno postavlja nad zakon. Sporočilnost takega ravnanja, ki sodišče in s tem sodstvo prikazuje kot ciljno trofejo, je zato izjemno nevarno, saj vodi v razgradnjo ustavnih temeljev države. Da je taka ocena na mestu, zgovorno potrjuje izjava, v kateri je politik za TV Slovenija povedal, da bije zadnja ura tistemu, kar se je po osamosvojitvi Slovenije skušalo predstavljati kot neodvisno sodstvo.«
Občna seja vrhovnega sodišča, ki je očitke v zahtevi za izločitev presojala z vidika morebitnih prihodnjih ravnanj predsednika vrhovnega sodišča in njegovega morebitnega sodelovanja v petčlanskem senatu, ki bo odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti, je med drugim presodila:
- Maslešev govor je bil namenjen zaščiti sodstva in sodnikov pred vse pogostejšimi destruktivnimi napadi brez realne osnove;
- Masleša v govoru ni prejudiciral izida kazenske zadeve Patria;
- iz Masleševega govora ne izhaja sovražen odnos do obsojenega Janeza Janše, ampak gre za odziv na ravnanje politične stranke, katere predsednik je obsojeni;
- kritika sodstva je dovoljena, vendar to ne pomeni, da mora sodstvo ob napadih nanj molčati in se ne sme braniti.
