Težave prinaša zanikanje obstoja manjšin

Ljubljana – Priznanje drugih narodnih manjšin z dodelitvijo enakega statusa, kot ga imata italijanska in madžarska, ni edini način upravljanja heterogenosti, problem Slovenije pa je, da nima pametne strategije naslavljanja drugačnosti, opozarja dr. Petra Roter, izredna profesorica na katedri za mednarodne odnose ljubljanske fakultete za družbene vede.

Dr. Petra Roter je predsednica svetovalnega odbora pri okvirni konvenciji Sveta Evrope za varstvo manjšin. Ta od držav pogodbenic pričakuje, da bodo omogočile okoliščine, v katerih ima vsak človek pravico do izražanja svoje identitete, kulture, uporabe in ohranjanja svojega jezika. Svetovalni odbor 18 neodvisnih strokovnjakov nadzoruje uresničevanje konvencije in pomaga državam razumeti možne načine upravljanja heterogenosti.

Kako bi ocenili raven spoštovanja manjšinskih pravic v Evropi?

Žal zadnje čase ugotavljamo nazadovanje pri razumevanju pomena manjšinskih pravic in upravljanja etnične heterogenosti za zagotavljanje enakih človekovih pravic za vse na način, da se jih pooblasti, da bodo sami odločali, ali bodo pripadali manjšini in katere manjšinske pravice jim lahko pomagajo ohranjati njihovo identiteto, ne pa da kdo drug odloča namesto njih ali jih celo izkorišča v politične namene.

Čeprav je varstvo manjšin v konvenciji opredeljeno kot pogoj za doseganje stabilnosti, varnosti in miru, je odnos do drugačnosti zelo problematičen v številnih od 47 držav Sveta Evrope. Med njimi je samo 39 pogodbenic okvirne konvencije. Grčija in Belgija konvencije nista ratificirali, Francija in Turčija pa je nista niti podpisali. Države pogosto uporabijo argument, da nimajo (narodnih) manjšin, česar strokovnjaki ne moremo sprejeti.

Notranje razmere, predvsem katalonske zahteve po neodvisnosti, so špansko vlado pripravile do tega, da javno izjavlja, da je konvencijo ratificirala iz solidarnosti do drugih, ne zato, ker bi ji konvencija koristila pri upravljanju različnosti španske družbe. To je napačno razumevanje, saj je konvencija »uporabna« za vse družbe – nekatera njena določila se nanašajo na vse posameznike, torej na družbo kot takšno, druga zgolj na tiste, ki pripadajo narodnim manjšinam. Države pogosto razmišljajo, da s tem, ko omogočiš dostop do manjšinskih pravic, odpiraš problem. V resnici pa bolj ko zanikaš obstoj manjšin in pomen manjšinskih pravic, večji problem boš imel.

Na kakšni podlagi se priznavajo narodne manjšine?

Pri opredeljevanju, na koga se nanaša konvencija in kaj so pravice, ki izhajajo iz nje, smo naleteli na dva problema – države, ki so sprejele deklaracijo ob njeni ratifikaciji v sredini 90. let, v kateri so same opredelile manjšine, na katere se bodo nanašala določila konvencije, večinoma ohranjajo ta pristop k njenemu razumevanju. Družbe pa so se medtem spremenile. Slovenija je ena tistih, ki je podala deklaracijo, v kateri je zapisala, da priznava določila konvencije za avtohtoni narodni skupnosti, italijansko in madžarsko, določila pa se smiselno uporabljajo tudi za romsko skupnost.

Takšno razumevanje morajo države preverjati in po potrebi spreminjati. Če opažamo obstoj še drugih manjšinskih skupnosti, in sicer na podlagi svobodnega samoopredeljevanja posameznikov kot pripadnikov manjšin, tega ni smiselno zanikati in se sklicevati na 20 let staro deklaracijo.

Drugi problem pa je, da države razumejo konvencijo v ozkem smislu razumevanja narodnih manjšin. Kakor da so to zgolj avtohotone, tradicionalne, zgodovinske skupnosti, ki strnjeno živijo na nekem ozemlju. Konvencija nima definicije, kaj je narodna manjšina, in to namenoma, da ni omejevalna, da je fleksibilen, živ dokument, ki ga je treba uporabljati tako, da ustreza potrebam družb v sedanjosti.

Kako ocenjujete odnos Slovenije?

V Sloveniji smo prišli v položaj, ko dobiva država – zaradi nepripravljenosti ukvarjati se z različnimi manjšinskimi vprašanji – pozive po priznavanju, po statusu in tako naprej. To je najbrž posledica tega, da ni pokazala iskrenega namena iskati primerne ukrepe za dostop do posameznih manjšinskih pravic. Prišli smo v razmere, ko nekateri predstavniki tako imenovanih novih manjšinskih skupnosti vidijo edino možnost, da dobijo določene pravice ter tako ohranjajo in razvijajo svojo manjšinsko identiteto, prek priznanja njihovega statusa manjšin v ustavi.

Kaj bi jim priznanje prineslo?

Odbor nikoli ni razumel priznanja v konstitutivnem smislu, ampak je vedno poudarjal pomen dostopa do pravic za posameznike, ki pripadajo manjšini. Ta pa obstaja na podlagi samoopredeljevanja posameznikov in torej ne na podlagi priznanja. Torej priznanje načeloma ni najpomembnejše. Bistveno je razumevanje obstoja manjšinskih skupnosti, ki imajo določene potrebe in ki se morajo v sodelovanju z lokalnimi ali osrednjimi oblastmi dogovoriti, kaj je tisto, kar je mogoče in kar jim prinaša dejanski dostop do pravic.

V raziskavi o slovenski integracijski politiki, ki smo jo pred leti pripravljali z inštitutom za narodnostna vprašanja, se je pokazalo, da si pripadniki teh novih manjšin ne želijo, na primer, posebnih šol, ampak poučevanje jezikov v šolah in priznavanje obstoja, da so sestavni del slovenske družbe. To pa bi zahtevalo na primer pripravo ustreznih učbenikov, kar bi vodilo v razumevanje tega, da je slovenska družba heterogena in da so različne manjšinske skupnosti njen sestavni del, ne pa nekaj »drugega« in »tujega«. Cilj je torej integracija družbe kot celote in v takšnih družbah učenje manjšinskih jezikov postane običajna možnost tudi za pripadnike večinskega naroda. Varstvo manjšin torej ne sme biti potisnjeno na obrobje. Primer dobre prakse je obvezna dvojezičnost na naših narodnostno mešanih ozemljih, ki pa je mogoča, ker tam narodni skupnosti živita strnjeno. Takšen model seveda ni mogoč za vse manjšine.

Svetovalni odbor vedno poudarja še dve pomembni stvari: prvič, manjšinske skupnosti niso enotne, znotraj njih obstaja različnost. Manjšina torej ne govori z enim glasom. Drugič, identiteta posameznika je večplastna in situacijska, kot posamezniki imamo lahko več različnih identitet. Nekdo lahko svojo manjšinsko identiteto uporabi različno: v izobraževanju, ker želi, da se otroci učijo jezik staršev, hkrati pa je ne uporabi v komunikaciji z oblastmi ali pri vprašanju političnega predstavništva.

Ne gre za vse ali nič, ampak za niz možnosti, kako omogočiti dostop do pravic, ki so pomembne za pripadnike v določenih situacijah. Če bi razumeli okvirno konvencijo na takšen način – upam, da bodo tematski komentar brali tudi v slovenski vladi in v državnem zboru –, odpira ta pristop veliko možnosti, o katerih naša država doslej sploh ni razmišljala.

Pri nas se pogosto razume, da če priznavaš tudi druge manjšinske skupnosti, to pomeni enak dostop do vseh pravic, kot jih imata italijanska in madžarska. To je nemogoče, ker so manjšinske skupnosti različne in imajo različne potrebe. Seveda Slovenija ne more biti petjezična kot celota.

Gre za zgodovinsko breme?

Deloma zagotovo, deloma pa gre za spanje na lovorikah, saj je bila Slovenija na začetku 90. let prepoznana kot tista, ki se ji je uspelo izogniti medetičnim napetostim. Veljalo je, da je vzorno rešila manjšinska vprašanja. Od takrat se pa ni skorajda nič zgodilo. Ni pripravljenosti za razmislek, kako se lotiti potrebe po upravljanju različnosti na način, da bi bila prepoznana kot sestavni del slovenske družbe.

Pri raziskavi smo ugotovili, da so v nekaterih ljubljanskih šolah, kjer so imeli učitelja, ki bi lahko poučeval hrvaški/srbski/bosanski jezik, bili starši otrok, ki bi si sicer želeli takšno možnost, proti uvedbi, kar pomeni, da so prepoznali morebitno odločitev za ta jezik kot stigmatizacijo svojih otrok. Družba mora vzpostaviti razmere, da je samoopredeljevanje posameznikov kot pripadnikov manjšine nekaj, zaradi česar ne bodo doživeli negativnih odzivov ali predsodkov. Cilj je torej integrirati družbo kot celoto, ne pripadnikov narodnih manjšin v družbo.

Francija uradno nima manjšin. To seveda ni res. Takšen odnos do neupravljanja heterogenosti je pripeljal do segregacije, getov in uporov. Upravljanje heterogenosti je dolgotrajen proces, ki zahteva stalno pozornost, iskanje najustreznejših rešitev za zagotavljanje dejanske enakosti, ukrepanje proti diskriminaciji, sovražnemu govoru in stigmatizaciji. Ni prostora za populizem. Imamo veliko politikov, ki razmišljajo o prihodnjih volitvah, a malo državnikov, ki jih skrbi, v kakšnih družbah bomo živeli v prihodnosti in kako bomo upravljali vprašanja, ki jih različnost odpira.