Tiskane izdaje
Ljubljana – Veliko vznemirjenja je povzročil predlog zakona o dejavnosti splošnega pomena, s katerim želi vlada preurediti javni sektor. Zadnje dni se je oglasilo nekaj poslancev in predstavnikov civilne družbe, ki zahtevajo umik zakona, nasprotuje mu tudi skupnost občin, Gibanje za ohranitev javnega zdravstva pa je v sodelovanju s sindikati napovedalo celo protestni shod pred parlamentom. Po njihovem mnenju zakon odpira vrata privatizaciji, komercializaciji in tajkunizaciji 1495 javnih zavodov, v katerih je več kot 111.000 zaposlenih.
Zakon bo v četrtek prvič obravnavan v parlamentu, danes pa se je na očitke nasprotnikov odzvala ministrica Irma Pavlinič Krebs, ki je zakon pripravila. »Trditve o privatizaciji, tajkunizaciji in komercializaciji so deplasirane in v zakonu, ki bo v petek obravnavan, ni nikakršne podlage zanje,« je bila odločna ministrica.
Čemu torej tolikšno nasprotovanje zakonu? Ministrica je dejala, da nasprotujejo samo posamezniki, saj je v osemmesečnih pogajanjih, v katerih je dvakrat spremenila ime zakona in tudi vsebinske rešitve, pridobila soglasje vseh, s katerimi se je pogajala ali jim zakon predstavila. Podprli so jo tako sindikati kot ekonomsko-socialni svet pa tudi Center nevladnih organizacij. »Nasprotovanje posameznikov pripisujem nerazumevanju ciljev, ki jih zakon zasleduje, in napačni razlagi posameznih rešitev,« je dejala.
Težko razumljiv zakon
Ali je torej zakon napisan preveč nepregledno in težavno, da ga niti tako kvalificitrani bralci, kot so dolgoletni poslanec Vili Trofenik (iz ministričine stranke Zares), Julijana Bizjak Mlakar (SD), Ljubo Germič (LDS) ter predsednik skupnosti občin Leo Kremžar (član LDS, dolgoletni župan Miklavža na Dravskem polju), predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Drago Ščernjavič in nekateri drugi, ne morejo razumeti?
Ministrica je dejala, da so njihove pripombe povsem brez podlage, saj v zakonu sploh ni omenjena privatizacija javnih zavodov, prav tako ne preoblikovanje zavodov v gospodarske družbe in da niti prenos premoženja z občin in države na zavode, kar po mnenju nasprotnikov odpira vrata v privatizacijo, natančno s temi besedami ni zapisan.
V zakonu je zapisano nekoliko drugače: ustanovitelj (občina, država ali narodnostna skupnost) bo zagotovil osnovno premoženje in sredstva za izvajanje dejavnosti zavoda (to seveda pomeni prenos premoženja), in sicer za javni zavod z omejeno odgovornostjo.
Ta statusna oblika je primerna, denimo, za poklicne šole, ki ustvarjajo lastne produkte, za domove upokojencev, študentske domove, lekarne in bolnišnice. Vodenje bo organizirano po načelih gospodarskih družb. Ministrica je zatrdila, da predvideni prenos premoženja nikakor ne odpira vrat privatizaciji, saj bodo morali zavodi predvideti morebitno odprodajo premoženja s programom, ki ga bo potrdil najprej nadzorni svet, nato še ustanovitelj.
Krovni zakon za sektorske politike
Druga oblika, javni zavod z neomejeno odgovornostjo, ki ne bo imel ne lastnega premoženja ne finančne avtonomije, ampak strokovno, bo primerna, denimo, za osnovne šole in bo še najbolj podobna današnjim zavodom. »To pomeni, da bodo vse osnovne šole in njihove telovadnice ostale v lasti občin,« je pojasnila ministrica. Kakšna bo oblika sedanjih javnih zavodov, bo odvisno od področnih zakonov, ki jih morajo resorna ministrstva sprejeti v treh letih po uveljavitvi zakona, pred tem pa pripraviti mrežo, standarde in normative, določiti cene in vrsto drugih reči.
Zakon predvideva tudi dve zasebni statusni obliki podjetij za izvajanje javnih storitev in ureja podeljevanje koncesij (za največ 30 let). Zaradi njegove obsežnosti in zapletenih rešitev ga je v kratek časopisni sestavek nemogoče v celoti zajeti. Ministrica Irma Pavlinič Krebs pa je ob koncu uro in pol dolgega pogovora za Delo dejala, da »ta zakon sam po sebi ne pomeni nikakršne reforme v javnem sektorju. Sam po sebi ne določa nič, je pa dobra podlaga za oblikovanje boljših sektorskih politik na sistemski ravni.«
