Varnostno stanje v Sloveniji je katastrofalno

Ljubljana – Arbiter Jernej Sekolec je na zunanje ministrstvo prenašal informacije, ki jih uradno ne bi smel, čeprav naj to ne bi bilo nič nenavadnega. Prav tako ni nič nenevadnega, da države druga drugi prisluškujejo. Kar je tu spornega, je varnost naše države, zadnji dogodki pa so »le vrh ledene gore«.

Prisluškujejo si vsi, tudi največje zaveznice, kar smo lahko v preteklosti lahko spremljali v primeru ZDA, Nemčija, Francije, pravi dr. Denis Čaleta z Inštituta za korporativno-varnostne študije. Države prisluhe uporabljajo za zagotavljanje političnih, gospodarskih in varnostnih interesov svoje države, dodaja dr. Branko Lobnikar, prodekan fakultete za varnostne vede. Po njegovem mnenju je v celotni zadevi najspornejša varnostna kultura slovenskih uradnikov in predstavnikov, ki podcenjujejo varnost. »To pa se nam vedno znova vrača kot bumerang. Z udarcem naravnost v glavo.«

S tem se strinja tudi Čaleta, po čigar mnenju je šlo v primeru prisluškovanja arbitru Jerneju Sekolecu in Simoni Drenik z ministrstva za zunanje zadeve za zelo ozko in ciljno usmerjeno operacijo, ki bo imela dolgoročno negativne učinke predvsem za Hrvaško in Slovenijo, ne pa za verodostojnost arbitražnega sodišča. »Zamudili smo priložnost, da rešimo dolgoletni spor, in sosedom dali v roke močno orožje, s katerim bodo izpodbijali sporazum.«

Škoda je lahko še večja

»Za Slovenijo bi to moralo biti jasno znamenje, da se začne resneje ukvarjati z obveščevalno varnostjo, da bo v prihodnje sposobna preprečiti podobne aktivnosti, ki negativno vplivajo na varnost in vitalne nacionalne interese,« je prepričan Čaleta. Osebe na ključnih položajih v državi imajo možnost uporabe kriptiranih telefonov in zaščitenih informacijsko-komunikacijskih poti. Vprašanje je, ali se te osebe sploh zavedajo tveganja odtekanja informacij. Vse preveč primerov kaže, da uporabljajo javna in neustrezno zaščitena sredstva komunikacij, kar slovenskim interesom lahko povzroči zelo veliko škodo. Upoštevati moramo, da se prisluškovanje uporablja tudi za pridobivanje informacij o gospodarskih interesih države. Čaleta tako poudarja, da bi morali biti ljudje na pomembnih položajih v državi deležni zelo podrobnega usposabljanja o varnostnih ukrepih in tveganjih.

Očitno je, da se tega ne zavedajo. Je za to odgovorna Slovenska obveščevalno-varnostna služba (Sova)? Po mnenju Čalete bi obveščevalno-varnostna agencija lahko učinkovito preprečila delovanje tujih obveščevalnih služb proti našim strateškim interesom in pred prisluškovanjem ščitila ključne osebe. A po njegovem mnenju razlogov ne gre iskati v nesposobnosti obveščevalno-varnostnih služb, ampak predvsem v odnosu politike do teh vprašanj. Vsakokratna politika temu področju namreč ne namenja skoraj nikakršne pozornosti. Službe, ki imajo v vsaki državi pomembno mesto pri zagotavljanju nacionalne varnosti in zaščite vitalnih nacionalnih interesov, so kadrovsko in finančno podhranjene. »Nujno potrebujemo centralizacijo vseh resursov na tem področju v eni kakovostni službi. Vsakokratna oblast vedno spet izvaja kadrovske zamenjave v teh službah, kar ima za posledico politizacijo, manjšo moči strokovnega kadra in s tem tudi znižanje strokovne samostojnosti pri izvajanju pričakovanih nalog.«

Varna komunikacija je abeceda

Tudi po mnenju Aleša Trontlja, strokovnjaka za varnost v zasebnem sektorju, je dogodek blamaža za slovensko varnostno politiko. »Osnovno znanje vseh zaposlenih na zunanjem ministrstvu bi morala biti varna komunikacija,« in se sprašuje, kako je šele na drugih področjih, če jim niti temeljna pravila niso znana. Pri tem je spomnil tudi na vse druge primere, ko je Slovenija pogrnila na izpitu; razkritje lokacije Sove v središču Ljubljane, »lik« datuma slovenske osamosvojitve, ki ga je Ciril Zlobec zaupal italijanskemu veleposlaniku itd.