Večni ples politike s korupcijo

Konvencija ZN proti korupciji je edini univerzalni pravno zavezujoč mednarodni instrument v boju proti korupciji in eden od najpomembnejših aktov za delovanje države v boju proti korupciji, pravi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Boris Štefanec.

Decembra je minilo deset let, odkar je začela veljati Konvencija Združenih narodov (ZN) proti korupciji. Do zdaj jo je ratificiralo 178 držav. Slovenija je k njej pristopila šele 1. aprila leta 2008, saj je imela takratna vlada »velike težave« z njeno ratifikacijo. Ukiniti je namreč hotela organ, ki ga konvencija zahteva.

Glavni poudarki konvencije so usmerjeni v ukrepe preprečevanja korupcije v javnem in zasebnem sektorju, dosledno preganjanje in kaznovanje koruptivnih dejanj ter mednarodno sodelovanje v boju proti korupciji. Konvencija opredeljuje nekatere osnovne pojme in s tem daje podlago nacionalni zakonodaji na področju preprečevanja korupcije. Slovenija je konvencijo implementirala v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, kazenskem zakoniku, zakonu o kazenskem postopku in posameznih drugih zakonih.

Velik pomen konvencije

Konvencijo v praksi najpogosteje uporabljajo organi preiskave, pregona in sojenja v zvezi z mednarodno pravno pomočjo. Omogoča nam namreč široko sodelovanje z drugimi državami, določa okvire sodelovanja, ki so se izkazali za učinkovite, pravi Štefanec.

»Konvencija je zelo pomembna predvsem v delu, ki se nanaša na države, ki niso članice Sveta Evrope – Greco, OECD ali Evropske unije. Za te države namreč obstajajo še drugi mednarodnopravni mehanizmi, na primer kazenskopravna konvencija proti korupciji, civilnopravna konvencija proti korupciji in konvencija o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju. Vloga KPK v aktivnostih, povezanih z izvajanjem konvencije, pa je predvsem zastopanje Slovenije na zasedanjih, koordinacija aktivnosti v zvezi z izvedbo samoocenjevanja, uslužbenci komisije pa sodelujejo tudi pri ocenjevanju skladnosti zakonodaje drugih držav s konvencijo,« pojasnjuje Štefanec.

Slovenija mora izboljšati zakonodajo

V organizaciji ZN od leta 2010 potekajo stalna samoocenjevanja držav implementacije konvencije. Slovenija je bila nazadnje ocenjena lani poleti, presojali pa so napredek pri implementaciji konvencije pri inkriminaciji in kazenskem pregonu ter mednarodnem sodelovanju. Iz poročila je razvidno, da je naša zakonodaja skladna s konvencijo, so pa ocenjevalci na Slovenijo naslovili nekaj priporočil, kako skladnost še izboljšati. Izpolnitev priporočil bi bila po mnenju Štefaneca smiselna in bi izboljšala stopnjo implementacije konvencije ter s tem zapolnila nekatere vrzeli v naši zakonodaji, ki so jih ugotovili ocenjevalci.

Ratifikacija z zamudo

Slovenija je konvencijo podpisala šele leta 2008. »Vsebinskih razlogov za našo zamudo ni bilo – v prav ničemer nismo bili ne boljši in ne slabši od več drugih držav, ki so h konvenciji pristopile pred nami,« pojasnjuje zamudo prvi predsednik KPK Drago Kos. »Je pa obstajal zelo močan političen razlog: takratna vlada si ni mogla privoščiti, da bi ob vztrajnih prizadevanjih za odpravo neodvisne KPK od leta 2005 ratificirala pravni akt, ki je zahteval obstoj točno takšnega protikorupcijskega organa. Če bi takratni vladni koaliciji uspelo, da bi KPK pospravila na smetišče zgodovine, bi ob skoraj hkratnem sprejetju konvencije to dejstvo ne moglo ostati neopaženo. Nasprotno, dvignil bi se vihar v celotni mednarodni javnosti in vlada bi imela hude težave, kako razložiti to potezo ob nenehnem zatrjevanju, da se Slovenija resno bori proti korupciji. Na srečo so takšni časi minili in upati je, da v slovenski politiki ne bo več heroja, ki bi ga zaskominalo po odpravi neodvisnega protikorupcijskega organa in s tem po neposredni kršitvi petega člena Konvencije OZN proti korupciji.«

Slabo uresničevanje zakona

Kos ocenjuje, da je v konvenciji več pomembnih določb. Predvsem poglavje o preprečevanju korupcije je do zdaj edini skupek takšnih pravil v boju proti korupciji, pomembna pa so tudi poglavja o kazenskem pregonu, o mednarodni pravni pomoči, o odvzemu in zasegu premoženjskih koristi iz korupcije, za manj razvite države pa tudi poglavje o tehnični pomoči.

Po Kosovem mnenju je Slovenija najboljše rezultate dosegla na zakonodajnem področju, tako glede kaznovalnih kot tudi glede preventivnih določb. Prve so vsebovane v slovenskem kazenskem zakoniku, druge pa v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je kljub »mesarskim« spremembam iz leta 2011 še vedno precej soliden predpis. Problem, ki ga ni znala rešiti nobena vlada in tudi ne nobena od ekip v KPK, je nizka stopnja uresničevanja veljavnih protikorupcijskih predpisov, pravi prvi predsednik KPK. »Razlogi za to so predvsem subjektivni in jih je mogoče iskati v nepripravljenosti vseh slovenskih vlad, da bi resno pristopile k preprečevanju in zatiranju korupcije, pa tudi v popolnoma zgrešenem pristopu nekaterih bivših in sedanjih komisarjev v KPK, ki KPK vidijo predvsem kot sredstvo za osebno promocijo ter katapult v visoko politiko in manj kot servis v službi prebivalk in prebivalcev Slovenije,« ocenjuje Kos.

Simbolni pomen konvencije

»Konvencija Združenih narodov proti korupciji je precej bolj kot zaradi svoje pravne narave (znana je po tem, da je s pravnega vidika dokument, ki ima relativno malo zavezujočih in veliko priporočilnih določb) zelo pomembna iz simbolnih razlogov,« pravi minister za pravosodje in nekdanji predsednik KPK Goran Klemenčič. Za razumevanje omejevanja korupcije, krepitev kakovosti vladanja, preglednosti, odgovornosti in integritete ima konvencija po Klemenčičevem mnenju podoben simbolni pomen kot Splošna deklaracija ZN o človekovih pravicah za vprašanje človekovih pravic.

»Eno njenih ključnih sporočil je prav to: vprašanje korupcije ni samo vprašanje kazenskega prava in kazenskih sankcij, ampak ravnanja vseh deležnikov v javnem sektorju, usmerjenih v zagotavljanje javnega dobra.«

Klemenčič ocenjuje, da je pravni in institucionalni sistem v Sloveniji usklajen s konvencijo. »Gre za implementacijo, za nenehno krepitev idej, ki jih konvencija prinaša. Tu ima Slovenija pred sabo še dolgo pot. Vprašanje sistemske korupcije je nekaj, o čemer smo se začeli pogovarjati šele pred nekaj leti (prvič je pojem opredelila in izpostavila protikorupcijska komisija leta 2010), žal pa ga je politika takoj nato ugrabila za medsebojna obračunavanja. Tako je še danes,« trdi Klemenčič.