Tiskane izdaje
Ljubljana – Leto dni po valu ljudskih vstaj, na katerih so državljani množično zahtevali opustitev dosedanje prakse političnih elit, so vstajniške organizacije ponudile prve alternative. Čeprav imajo podobne vrednote in nazore, so med njimi velike razlike glede načina politične participacije, ki jih v grobem lahko razdelimo v tri skupine.
Prvi vključevanju v politiko ostro nasprotujejo in takšne poskuse obsojajo. Drugi poudarjajo avtonomnost posameznih gibanj in imajo zadržke do medsebojnega povezovanja, tretji pa nameravajo z enotno vstajniško stranko aktivno sodelovati v procesih odločanja. Tako so tri vstaniška gibanja – Vseslovenska ljudska vstaja (VLV), Odbor za pravično in solidarno družbo ter posamezniki iz Mreže za neposredno demokracijo – včeraj napovedali ustanovitev enotne politične alternative.
Ena je več kot tri
Čeprav še brez prepoznavnega voditelja in konkretnega vsebinskega programa so člani treh gibanj ustanovili koordinacijski odbor, ki bo predvidoma do decembra pripravil vse nujno za sklic ustanovnega kongresa nove stranke.
Osnova bo politična stranka v nastajanju Solidarnost, ki jo že nekaj mesecev intenzivno gradijo člani odbora za pravično družbo, zbrani okoli zgodovinarja Jožeta Pirjevca. Zdaj sta se jima pridružila še dela skupin Uroša Lubeja (VLV) in Lenarta Zajca (Mreža za neposredno demokracijo).
»Ena je več kot tri. Dokazujemo, da smo sposobni stopiti skupaj, v interesu Slovenije ne bežimo pred državljansko odgovornostjo,« je ob včerajšnji predstavitvi pred poslopjem državnega zbora dejal Lubej.
Podporo javnosti bodo kot politični subjekt prvič preizkusili na evropskih volitvah prihodnjo pomlad, saj na predčasne državnozborske volitve ne računajo.
Član Odbora za pravično družbo Damjan Mandelc je napovedal, da bo program stranke temeljil na obrambi socialne države, krepitvi pravne države, neposredni demokraciji, skrbi za okolje in uresničljivem gospodarskem programu, pri tem pa da so pripravljeni sodelovati z vsemi strankami, ki bi prevzele to politično paradigmo.
Obljubljajo, da se bodo zavzemali za uvedbo ljudske neazupanice. Gre za institut, ki ga je pred časom prek spletne peticije zahtevalo več kot 30.000 podpisnikov in bi omogočila odpoklic poslancev, ki bi jih doleteli očitki o koruptivnem ali drugem spornem ravnanju.
Na različnih bregovih
Toda del vstajnikov se s takšnim vstopom v aktivno politiko ne strinja. Tako je celo na včerajšnji predstavitvi skupinica vstajnikov glasno protestirala proti ustavitvi vstajniške stranke. »Ne strinjamo se s tem, da je mogoče kaj spremeniti le tako, da se vstopi v politiko. Treba je spremeniti sistem,« je povedala ena od njih, Penelopa Saksida iz Ljubljane, ki je sodelovala na vseh vstajah. Še več, po njenem mnenju si pobudniki nove stranke »prilaščajo vstajniško gibanje« in so se »samooklicali za vodje protestnikov«.
Razkol se je zgodil tudi v največjem vstajniškem gibanju VLV. Julijana Zimic je v imenu enega od kril gibanja – Kričač v javnem pismu sporočila, da se je skupina preoblikovala v dve suvereni in samostojni enoti. V Gibanju Kričač namreč ostajajo nestrankarska in nepolitična skupina, saj nasprotujejo vsem parlamentarnim strankam in tudi vladi Alenke Bratušek.
Še tretjo skupino pa predstavljajo vstajniki, ki imajo prav tako politične ambicije, a zagovarjajo bolj postopen in pluralen vstop v politiko. Luka Mesec iz Iniciative za demokratični socializem meni, da morajo posamezna gibanja pred morebitnim povezovanjem najprej zgraditi »močno hrbtenico«. Zato bodo sami danes predstavili »revolucionarni« program za izhod iz gospodarske krize, organizacijsko pa bi z »bratskimi« gibanji raje sodelovali v predvolilni koaliciji. Takšen način sodelovanja pa podpirata tudi zunajparlamentarni TRS Matjaža Hanžka in DSD Franca Žnidaršiča, sicer vseskozi vključeni v pogovore o protestniški politični alternativi.
Pred časom je za Delo dejal, da je ideja blizu tudi nekdanjemu predsedniku računskega sodišča Igorju Šoltesu, ki ga, tako kot pravnika Mira Cerarja, omenjajo kot možnega voditelja vstajniške stranke.
