Tiskane izdaje
Ljubljana – Spremembe delovne zakonodaje ne bodo izboljšale stanja na trgu dela, meni odvetnica Tanja Bohl. Noveli zakona o inšpekciji dela in urejanju trga dela sta v parlamentarni proceduri, pogajanja o tretjem predlogu novele zakona o delovnih razmerjih pa so prejšnji teden socialni partnerji končali brez dogovora.
Največ razhajanj je pri nesprejetem predlogu zakona o delovnih razmerjih. Ta določa, da bi delodajalec ob sporazumni prekinitvi delovnega razmerja izplačeval delavcu denarno nadomestilo za brezposelnost do šestih mesecev. Je to smiselno?
Predlog je nelogičen. Vse, kar določa, je v praksi že mogoče izpeljati. Delavec in delodajalec lahko že zdaj skleneta sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Pravzaprav se lahko dogovorita o čemerkoli. Nadomestilo za brezposelnost se mi pri tem ne zdi dovolj dober bonbonček za delavca. Z ustavnega vidika bi lahko bila tudi sporna ureditev, po katere bi se delavec po koncu razmerja moral odpovedati možnosti tožbe delodajalca.
Predlog torej ne pomeni boljše zaščite za delavce, kot se zdi na prvi pogled?
Delavec se lahko odpove nadomestilu po prekinitvi delovnega razmerja, zato je več možnosti za pritisk delodajalcev. To gotovo ni v interesu delovnega prava, katerega cilj je zaščititi delavca kot šibkejšo stranko v razmerju. Je pa dogovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja mogoče izpodbijati, če denimo delodajalec prisili delavca v podpis dogovora.
So takšni pritiski v praksi pogosti?
Večinoma to ni fizična prisila, dovolj je že, da se delavec počuti prisiljenega nekaj narediti in mu to uspe dokazati v sodnem postopku.
Pogajalci so bili bolj enotni pri sprejemanju novele zakona o inšpekciji dela. Kako pomembne bodo nove pristojnosti inšpekcij?
Ukrep, na podlagi katerega bo inšpektorat lahko odredil delodajalcu, da delavcu v treh dneh ponudi ustrezno pogodbo o zaposlitvi, je na mestu. Vendar je v praksi veliko delavcev, ki jim delo prek espeja ustreza, četudi večina elementov delovnega razmerja obstaja. Ta siva cona obstaja in bi jo morali na neki način upoštevati.
Veliko mladih, za katere je delo prek začasnih pogodb edini možen način preživetja, se s tem ne bi strinjalo.
Gotovo ne. Vendar se sprašujem, kaj bo inšpektor po ugotovljeni kršitvi dosegel z odreditvijo prisilne zaposlitve delodajalcu. Ne bo ustvaril harmoničnega odnosa, ampak pogosto takšnega, ki bo prej ali slej vodil v sodni spor ali odpoved. Prekarno delo lahko urejamo z zakoni, ki jih že imamo. Za to nam ni treba spremeniti zakonov, kot jih nameravamo.
S katerimi ukrepi bi torej lahko izkoreninili nezaželene prekarne oblike opravljanja dela?
Popolnoma jih bomo težko. Vedno bodo nekateri delodajalci tvegali. Veliko delavcev ne nazadnje ne prijavi kršitev, ker se bojijo izgube edinega zaslužka.
Omilili bi jih lahko z več davčnimi olajšavami za zaposlovanje mladih s čim manj administrativnimi ovirami, prek dodatnega razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, namenjenega mladim delavcem, pa tudi višjimi kaznimi za kršitve, ki očitno še vedno niso dovolj visoke. Tako bi naredili več kot s prisilno odredbo.
Je delavca res tako težko odpustiti, kot tarnajo nekaterih delodajalci? Bojijo se, da bodo po zaposlitvi delavca za nedoločen čas ugotovili, da ta ni dovolj sposoben in ga ne bodo mogli odpustiti.
To je nesmisel. Delavcu je vedno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če so za to podani objektivni razlogi. Če jih ni, tega ne bosta rešila nobena reforma in zakon. V zakonu o delovnih razmerjih ima delodajalec možnost zakonitega sklepanja pogodbe za določen čas. Če to ne pride v poštev, je na voljo pogodba za nedoločen čas s poskusnim delom. Tudi tukaj je mogoče izpeljati odpoved delovnega razmerja.
Seveda pa se mora delodajalec pripraviti na vse oblike dela. Če si želi, da delavci delajo dobro, se mora z njimi ukvarjati in vlagati vanje. Ne morejo nekoga preprosto zaposliti, mu dati računalnik in reči – delaj, po treh mesecih pa ugotoviti, da ničesar ne zna. Še nihče ni prišel s fakultete z znanjem, kot ga ima nekdo, ki v podjetju dela že deset let. Je pa veliko dražje imeti nekoga s statusom espeja, ki ga bo zaradi kršitev zakona o delovnih razmerjih tožil, kot pa nekoga redno zaposliti. Tega se delodajalci še vedno premalo zavedajo.
Nekateri od njih odgovarjajo, da so fleksibilne oblike opravljanja dela pač krvna slika trga dela, na katero se bodo nove generacije morale prej ali slej navaditi.
Takšno razmišljanje je zgrešeno. Če se na to stanje navadimo, smo končali zgodbo in se nimamo več pravice pritoževati nad stanjem. Sta pa dve vrsti mladih. Takšni, ki se zavedajo samo svojih pravic in nobenih obveznosti. Po drugi strani pa takšni, ki so preveč pridni in bi radi samo delali, tudi zastonj.
Oboje je zgrešeno. Če nekdo prispeva k rezultatu podjetja, mora biti plačan za to. Odnos med delodajalcem in delavcem mora biti pravičen, saj bo samo tako lahko dolgotrajen, delavec pa bo v tem primeru lahko opravljal delo kakovostno in profesionalno.
V državi je le 87 delovnih inšpektorjev. Kako jih to omejuje pri delu?
Absolutno jih je premalo. To pomeni, da ne morejo nadzorovati vseh področij, za katera so pristojni. Problem so tudi njihova neenotna stališča do kršitev. Inšpektor za delo v Ljubljani ima na terenu lahko drugačna stališča o istih vprašanjih od inšpekcije v katerem drugem mestu, kar ni dopustno.
Predlog novele zakona o urejanju trga dela poskuša spodbuditi k intenzivnemu iskanju dela za tiste z nižjo stopnjo izobrazbe, ki bodo do enega leta po zaposlitvi prejemali 20 odstotkov denarnega nadomestila. Bo to dovolj?
Še vedno se dogaja, da kandidati, ki jih zavod za zaposlovanje pošlje na razgovor k določenim delodajalcem, pridejo k njemu in rečejo, da potrebujejo samo potrdilo o prisotnosti, kar se ne bi smelo dogajati. Očitno so nadomestila za brezposelnost pri nas previsoka.
Ljudje tako niso dovolj stimulirani za iskanje dela, saj po končnem izračunu prejmejo približno enako kot pri delu za minimalno plačo. Zato bodo to maksimalno izkoristili in šele po tem iskali zaposlitev. Vendar so po tem že nezaposljivi. Starejši ko so, daljše je obdobje iskanja zaposlitve.
Predlog delavcem tudi nalaga, da se prijavijo na zavod že v odpovednem roku. Je to dobrodošla sprememba za nove iskalce zaposlitve?
To ni slabo. Do zdaj so imeli samo možnost zgodnje prijave. Dokler je nekdo še navajen delovnega ritma, lažje najde novo zaposlitev. Vendar zakone pri nas prepogosto spreminjamo, še pred jasnimi stališči vrhovnega sodišča. Zato se sodna praksa sploh ne izoblikuje. Trenutna zakonodaja ni idealna, gotovo pa ne zahteva neprestanih posegov.
