Tiskane izdaje
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je, skupaj z Nadio Murad, lani prejela nagrado Saharova za svobodo misli, ki jima jo je podelil evropski parlament, predvsem zato, ker se javno zavzemata za priznanje genocida nad jezidi, versko manjšino, ki ji pripadata, in pozivata mednarodno skupnost, naj stori več za zaščito ljudi na teh območjih oziroma naj jim omogoči vsaj varno zatočišče. Včeraj je na trpljenje rojakov, ob pripovedovanju o svojih pretresljivih izkušnjah, opozorila v Ljubljani, na okrogli mizi Varstvo človekovih pravic - EU kot simbol človečnosti?
Niti 16 let še ni bila stara, ko so avgusta 2014 pripadniki tako imenovane Islamske države (IS) obkolili gorato območje, kjer leži vas Kočo v iraškem Sindžarju. »Najprej so nam rekli, da nam ne bodo storili hudega, naj le sprejmemo muslimansko vero. Petnajst dni smo bili ujeti v vasi. Potem so nam vzeli vse, kar smo imeli. Moške in ženske so razdelili in me smo bile priča ubijanju moških. Ženske in otroke, ki so jih vzeli mamam, so odpeljali v drug kraj. Mene in sestre so, skupaj z drugimi, v dvorani, ki je bila polna deklet, prodajali, kot bi bile na bazarju,« se je spominjala Lamija Adži Bašar in poudarila, da pripadniki IS z jezidi, ki jih imajo za nevernike, ravnajo živalsko. Tisti moški, ki jo je takrat kupil, jo je odpeljal v Sirijo, v mesto Raka. Potem je bila prodana še štirikrat. Vsak dan so se nad njo izživljali in jo kaznovali. »Tudi mlajše deklice so morale prenašati tako mučenje. Mnogi ljudje ga še danes. Ne predstavljate si, kaj vse počnejo z otroki. Med drugim jim perejo možgane in jih učijo, da bi pobijali svoje ljudi,« je pripovedovala dobitnica nagrade Saharov. Tako kot številne druge ženske, ki so jih zlorabljali kot spolne sužnje, si je tudi ona hotela vzeti življenje. Prerezala si je žile, a so jo pravočasno oskrbeli. »Po tem šoku sem razmišljala, da raje preživim in da bo več koristi od mene, če bom živa. Začela sem verjeti, da bom nekoč svobodna.«
Pripadniki IS z jezidi, ki jih imajo za nevernike, ravnajo živalsko. Tisti moški, ki jo je takrat kupil, jo je odpeljal v Sirijo, v mesto Raka. Potem je bila prodana še štirikrat. Foto: Leon Vidic
Z ranami za vedno
Šele v petem poskusu ji je uspelo pobegniti. Dve od njenih sotrpink sta med begom stopili na mino. Njej je eksplozija iznakazila obraz, na eno oko ne vidi več, prijateljica pa ni preživela. »Še zdaj slišim krike njenega umiranja. Takrat sem si obljubila, da bom glas tistih, ki so brez glasu. Rada bi, da bi vsi na svetu vedeli, kaj je IS storila v naših krajih,« je povedala mlada ženska, ki se je po tem tragičnem dogodku zatekla v bolnišnico v Ardebilu, od tam pa so jo prepeljali na zdravljenje v Nemčijo, kjer živi zdaj. S pomočjo nevladne organizacije Luftbrücke Irak so se ji tam pridružili še mlajši sestri in brat. Nič ne ve o drugih družinskih članih, razen da so očeta ubili. Predvideva, da so mama, mlajši brat, starejša sestra in njeni štirje otroci v ujetništvu.
Organizacija Luftbrücke Irak je v Nemčijo pripeljala več kot 1100 otrok in žensk, ki so bili v ujetništvu IS, spolni sužnji ali žrtve terorja. »Za najmanj dve leti jim zagotavljamo psihosocialno pomoč in terapije, ki jih potrebujejo. Povsem druga zgodba je za tiste, ki so ostali v Iraku in so večinoma še v šotorih taborišč. Trudimo se, a je premalo sredstev in kadra,« je opisal Mirza Dinnayi, soustanovitelj Luftbrückeja, ki spremlja Lamijo Adži Bašar na dogodkih po Evropi, kjer opozarja na zločine IS nad jezidi. Pred vojno je ta verska ločina štela nekaj več kot milijon ljudi, pol milijona jih je bilo v Iraku, zdaj jih je okoli 200.000 kot beguncev v Nemčiji.
Vloga EU
Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija je opozorila, da je po sporazumu, ki sta ga EU in Turčija sklenili pred enim letom, na grških otokih v nevarnih razmerah ostalo ujetih na tisoče ljudi, med njimi so tudi jezidi ter ženske in otroci, ki so pobegnili pred Islamsko državo: »Navadili smo se na vojna hudodelstva in na situacije, o kakršnih je pripovedovala gospa Lamija. Nestabilen svet je tudi posledica več let neučinkovitega delovanja organizacij mednarodne skupnosti, tudi evropskih oblasti.«
Mednarodno pravnico dr. Vasilko Sancin skrbi, da vse manj govorimo o varovanju človekovih pravic in vse več o varnosti: »Mi smo tisti, ki lahko spodbudimo odločevalce, da sprejmejo ukrepe, naravnane k varovanju človekovih pravic. Ni prvič, da se EU srečuje s tako velikim številom beguncev. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko beguncev na evropskih tleh, a so bili drugačne barve in vere. In to je tisto, kar plaši EU, da želi ljudi zadržati zunaj svojih meja. Učinkovito se bomo morali lotiti te problematike, tudi dogovora s Turčijo, in proučiti, ali ustreza vsem standardom, ki jih Evropa zagovarja že od druge svetovne vojne.«
