Zgovorni molk koalicije o verskih vprašanjih

Ljubljana – Ko se je NSi še pogajala o sodelovanju v koaliciji, je vstop v vlado Mira Cerarja pogojevala s petimi reformami in dvema »nereformama«: z nespreminjanjem družinskega zakonika in zakona o verski svobodi. Obe zadnji zahtevi izhajata iz stališč Rimskokatoliške cerkve.

Če gre verjeti Rimskokatoliški cerkvi, potem – če citiramo kar stališča Slovenske škofovske konference iz maja letos – »spremembe ali dopolnitve zakonodaje na področju verske svobode niso potrebne. /.../ Zakon [o verski svobodi] je skladen z ustavo, sodobno in celovito ureja področje verske svobode in je mednarodno primerljiv oziroma dosega vse demokratične standarde varovanja človekovih pravic.«

Kot ob številnih priložnostih ne pozabijo poudariti katoliški škofje, ostajata v razmerju do države v njihovih očeh nerešeni oziroma neurejeni zlasti dve vprašanji. Na prvem mestu je uvedba konfesionalnega verskega pouka (verouka) v javno šolstvo, pri katerem bi bila učni program in imenovanje učiteljev v pristojnosti Katoliške cerkve. Na drugem mestu je sklenitev mednarodnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, s katerim bi ustanovili vojaško škofijo oziroma obrambno-varnostni ordinariat. Skladno z njim bi materialne in druge pogoje za delovanje vojaške škofije zagotavljala država, področje njenega delovanja pa bi bila predvsem verska duhovna oskrba vojakov in policistov ter njihovih družinskih članov – če bi se s tem strinjala država, pa tudi gasilcev in njihovih družin.

Težava obeh navedenih predlogov je podobna: uvedba konfesionalnega verskega pouka v javne šole bi bila protiustavna, s sklenitvijo mednarodnega sporazuma o katoliški vojaški škofiji pa bi z veliko verjetnostjo prav tako »uzakonili« (deloma že sedanje) protiustavno stanje.

Drugače od pravkar na kratko orisanih stališč katoliškega klera je na religijskem področju mogoče detektirati kopico neustrezno rešenih ali kratko malo nerešenih vprašanj.

Izginevajoči kriterij

Zakon o verski svobodi (ZVS), ki ga je ob zavrnitvi vseh opozicijskih amandmajev leta 2007 sprejela prva Janševa vlada, je uzakonil iz socialističnih časov podedovano sofinanciranje socialnih prispevkov duhovnikov in drugih verskih uslužbencev. Prvič je uvedel tudi kriterij financiranja: od takrat je verska skupnost upravičena do sofinanciranja socialnih prispevkov za enega verskega uslužbenca na vsakih tisoč vernikov. Država je za merilo števila vernikov posamezne verske skupnosti jemala rezultate ljudskih štetij. Zadnji terenski popis prebivalstva, med katerim so popisovalci anketirance spraševali po veroizpovedi, je bil izveden leta 2002. Od takrat država popisov ne izvaja več terensko, ampak registrsko – izvede jih tako, da križa obstoječe baze podatkov. Ker med temi ni baze o veroizpovedi ali verski pripadnosti prebivalstva, so zadnji tozadevni popisni podatki stari že dvanajst let.

Težava ni samo ta, da je življenjska doba popisnih podatkov deset let, zaradi česar so sedanji podatki neuporabni, ampak da ti ne zajemajo niti pripadnikov novih verskih skupnosti, ki so nastale v zadnjem ducatu let, prav tako ne vsebujejo sprememb števila pripadnikov tradicionalnih verskih skupnosti v zadnjih dvanajstih letih. Za ilustracijo, kako velike so lahko spremembe med dvema popisoma, navedimo, da se je leta 1991 za katolike izreklo 136.000, leta 2002 pa 113.000 prebivalcev; njihovo število je padlo za 17 odstotkov. V istem obdobju se je število muslimanov skoraj podvojilo: z 29.000 se je povečalo na 47.000.

Če strnemo: temelj, na podlagi katerega država plačuje socialne prispevke verskim uslužbencem, postaja čedalje bolj neobstoječ, kolikor pa obstaja, je krivičen do vseh novonastalih verskih skupnosti in privilegira tradicionalne. Sprememba ZVS je nujna.

RKC – državna cerkev v SV

Vojaški vikariat, ki skrbi za versko duhovno oskrbo vojakov in njihovih družinskih članov (in, skregano z logiko, tudi civilnih uslužbencev ministrstva za obrambo!), bo letos obhajal štirinajsto leto svojega delovanja. Kljub temu sta v njem še vedno zastopani samo dve verski skupnosti: enajst uslužbencev je katolikov, dva sta evangeličana. Ne muslimani, ki so druga največja, ne srbski pravoslavci, ki so tretja največja verska skupnost v Sloveniji, v vojaškem vikariatu nimajo predstavnikov. Diskriminacija teh dveh, kakor tudi drugih verskih skupnosti, je očitna. Spremembe so nujne.

Ustavnosodna odločba iz leta 2010 je prepovedala zaposlovanje verskih uslužbencev (duhovnikov) v zaporih in bolnišnicah. To je storila s tako univerzalno argumentacijo, da je iz nje brez težav mogoče izpeljati splošno prepoved zaposlovanja verskih uslužbencev v državnih ustanovah. Od takrat obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je obstoječa organizacijska oblika vojaškega vikariata protiustavna.

Sedanja organizacijska oblika je zelo verjetno protiustavna še iz drugega razloga: ker privilegira Rimskokatoliško cerkev, saj ji je država de facto podelila »koncesijo« za organizacijo in izvajanje ne zgolj katoliške verske duhovne oskrbe, ampak kar verske duhovne oskrbe v vojski in obrambnem ministrstvu nasploh. Skladno s tem je evangeličanska duhovnica, na primer, sestavni (in vojaško podrejeni) del katoliškega vikariata. Bo skladno z isto logiko tudi bodoči islamski mufti umeščen v katoliški vikariat? Skratka, spremembe so tudi tu nujne.

Odsotnost strategije

Naslednja težava sedanje zakonske in siceršnje ureditve je manjkajoča večkonfesionalnost. Na njen manko trčimo vsepovsod, ne zgolj v vojaškem vikariatu. Je (med drugim) posledica dejstva, da se zavest, da smo večreligijska družba, šele formira. Navedimo zgolj en primer: ljubljanski UKC je prostor za verske obrede, konkretno kapelico – očitno samoumevno in brez kakršnegakoli razmisleka –, oddal v 99-letni brezplačni najem Rimskokatoliški cerkvi. Po kakšni logiki? To bi vendarle moral biti prostor, ki bi bil v enaki meri odprt za vse verske skupnosti.

S tem pridemo do poglavitnega izziva, ki stoji pred vlado Mira Cerarja: to je priprava državne strategije do religijskega področja, kar ni uspelo še nobeni od dosedanjih vlad. Ker država strategije vse od svojega nastanka ni imela, se je na tem področju uresničevala edina obstoječa strategija – to je strategija največje verske skupnosti, Rimskokatoliške cerkve. Večina nelogičnosti, pomanjkljivosti in diskriminatornih rešitev, ki smo jih navedli in ki kar kličejo po spremembi, izvira iz odsotnosti državne strategije. Če gre soditi po najnovejšem osnutku koalicijske pogodbe, obeti, da bo poslej drugače, niso najboljši: religijsko področje v tej »ustavi« vladne koalicije niti omenjeno ni.