Tiskane izdaje
Ljubljana - Alenka Puhar je bila morda najbolj nadarjena novinarka svoje generacije. Do srede devetdesetih let dvajsetega stoletja je veljala za zgled pogumne, tankočutne in stilsko izpiljene novinarke. Bila je tudi borka za človekove pravice. Prevajalka Orwellovega romana 1984 je bila pod orwellovskim nadzorom.
Njen portret hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ženske, ki je preživela komunizem in se celo smejala, je na začetku devetdesetih let obveljal za tako izjemen, da je mlajše kolegice, ki niso poznale njenih legendarnih prispevkov v revijah Tovariš in Teleks, utrdil v želji, da bi nekoč tudi same znale tako občuteno pisati. A za njo so bili pomembnejši drugi portreti; predvsem tisti, ki so govorili o pokončnosti človeške in profesionalne drže.
Leon Štukelj je zadnji del življenja preživel ožarčen s sojem slave, njo pa je vznemirjalo vprašanje, kaj se je z njim dogajalo prej. Od nekdaj so jo namreč prevzemale zamolčane in prezrte razsežnosti življenja in štela si je za dolžnost, da opazi tisto, kar drugi namenoma prezrejo. Izkazalo se je, da je čas okoli svoje petdesetletnice Leon Štukelj preživel kot brezposeln, siromašen človek srednjih let, ki so ga vodilni velmožje takrat potisnili v problematični sloj filistrov, v ostanke starega reda; sto let njegovega življenja je bilo tako večinoma predstavljenih s spretno izvedeno selektivno medijsko in družbeno amnezijo.
Alenka Puhar je med drugim prevedla tudi roman Georgea Orwella 1984. Izid besedila, ki govori o vsenavzočnosti Velikega brata, je bil leta 1967 izjemen dogodek tudi v družbi, ki sicer ni bila tako zatirana kot v drugih socialističnih državah, a so se njeni državljani kljub temu zavedali, da Veliki brat nadzira tudi njih.
In Veliki brat je nadziral tudi njo, Služba državne varnosti jo je natančno spremljala in o njej med drugim zapisala, da je sodelovala na sestanku proti smrtni kazni v Beogradu in pri sestavljanju peticije proti tej; da je sestavila odprto pismo v zvezi s prepovedjo oziroma omejitvijo uvoza tuje literature, skupaj z Matevžem Krivicem pa tudi peticijo v zvezi z zaprtimi anarholiberali v Beogradu; da je podpisnica pobude za ustanovitev sekcije novinarjev za spremljanje aktualnih političnih zadev v okviru Društva novinarjev Slovenije in glavnimi akterji neformalne skupine novinarjev, ki je nastala zaradi nezadovoljstva s sistemom obveščanja in spori s posameznimi uredniki.
Alenka Puhar je svoje novinarsko življenje posvetila pričevanjem o neki dobi, ki jo je zaznamovala senca represije. Zapisala jih je, da ne bi pozabili. Njeno zanimanje je proti koncu kariere obveljalo za oportuno. A zanjo, ki je ves čas bila v senci oznake, da je nevarna, je bilo pomembno predvsem to, da je končno lahko pisala o krivicah tudi tega sistema. Prej namreč ni mogla.
