Anglež počasi vrača življenje v Slomškov mlin

Wadkin je po skoraj dveh desetletjih prvi, ki je v že desetletja prazen in mrtev mlin zares začel vračati življenje. Občina Razkrižje si je za to začela prizadevati že konec devetdesetih, ko je zapuščeni mlin, pozneje pa tudi stavbo ob njem odkupila od prejšnjih lastnikov. Ves čas so hoteli mlin, ki je zavarovan kot spomenik tehnične dediščine, vključiti v turistično ponudbo Razkriškega kota, a pri tem vse do pred nekaj leti niso imeli sreče. Ko je občina po nakupu mlina že vložila nekaj denarja za najnujnejša popravila, ga je najprej hotel najteti zavod Natura Herbika, katere lastnik Janez Tivadar je nameraval v mlinu mleti ekološko pridelane žitarice iz okolice Razkrižja. V stavbi ob mlinu je občina najprej načrtovala poslovno središče s pošto, banko in morda tudi prostori za delovanje občine, pozneje pa so razmišljali o dnevnem varstvenem centru za starejše. A vse je propadlo, ko je propadel zavod Natura Herbika in mlin je ostal v breme občini.

Šele leta 2006 so potem našli kupca, angleškega poslovneža Lindona Edwardsa, ki se je zavezal, da bo mlin obnovil, usposobil za ponovno delovanje in v njem uredil restavracijo in prenočišča. Pa je tudi Angleža izdala sreča, njegovo podjetje je propadlo, imel je težave z zdravjem in leta 2012 je občina mlin že hotela brezplačno vzeti nazaj. Takrat pa sta se po naključju našla Edwards in Paul Wadkin, ki je svoje skupine kolesarjev pogosto vodil tudi mimo mlina. Hitro sta prišla do ustreznega dogovora, Wadkin je postal polovični solastnik mlina in celotni lastnik stavbe ob njem, ob tem pa se je zavezal, da bo objekta obnovil, uredil in v njiju začel s turistično dejavnostjo. Edwards je financiral obnovo zunanjiosti mlinske stavbe, Wadkin pa kot spreten mojster za vse že štiri leta skoraj povsem sam  obnavlja in ureja vse ostalo. V stavbi ob mlinu je lansko leto uredil nekaj sob, jih opremil s pohištvom, ki ga je sam obnovil in že imel prve goste, vendar je moral pozimi začasno prenehati s to dejavnostjo, saj stavba še nima centralnega gretja. "Upam, da bom to uredil letos, takoj ko prodam hišo na Krapju," načrtuje in našteva, kaj vse bi še rad uredil: na dvorišču mlina bo postavil lesene glamping hiške, uredil bo prostor za šotorjenje, sanitarije in druge potrebne pritikline, dokončal obnovo stavbe ob mlinu in generalno očistil in uredil samo notranjost mlina. O tem, ali ga bo kdaj usposobil za mletje, za sedaj še ne razmišlja. Za začetek ga namerava ponujati za oglede kot tehnični spomenik in za dogodke kot zanimiv, nenavaden ambient. 

"Da, veliko dela me še čaka. Da si ga naložiš in opraviš toliko, ti sicer ni treba biti nor, a pomaga," pravi. Za sedaj mu sicer ni lahko, saj so zimski meseci mrtvi in prihodkov nima, ves čas pa je ves denar vlagal v obnovo mlina. A je že za pomlad optimist. "Za sedaj se mi je za kolesarske ture po Sloveniji in okoliških državah že prijavilo deset Izraelcev, pet gostov iz Nove Zelandije, nekaj Avstralcev, gostje iz Singapura... To bo najboljša sezona doslej, pa še za prenočišča zanimanje narašča," pravi.